Vzajemnost - Boris Dolničar: ... na Molički planini - Odstrte podobe: Ciril Velkovrh in razglednice
Objavljeno: Vzajemnost, oktober 2007 - strani 72 in 73
»Ko sem se pred petnajstimi leti - potem ko sem četrt stoletja urejal Matematično knjižnico Univerze v Ljubljani - upokojil, sem se s fotoaparatom odpravil v hribe. Ker sem osemsto kilometrov dolgo Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana poznal predvsem iz vodnika (mimogrede: v letih 1992-1994 sem za Planinsko zvezo Slovenije uredil tega in še dva druga vodnika ter tri priročnike), sem se odločil, da ta naš največji naravni objekt spoznam tudi v živo. Najprej sem na poti fotografiral le gore in cvetje, ko pa sem pozneje diapozitive pokazal sorodnikom, je svakinja na posnetkih opazila tudi dve kapelici in navrgla, kaj ko bi posnel vse - misleč, da jih je kakih dvajset, trideset -, ki stojijo ob tej poti.
Zmeraj ima s seboj fotoaparat
Predlog se mi je zdel zanimiv in takoj sem se odpravil še enkrat na Slovensko planinsko pot in ob njej in v krajih, skozi katere je speljana, poiskal in fotografiral kar 350 verskih znamenj, cerkva, kapelic, križev, fresk in drugih znamenj, ki so pomemben del naše kulturne dediščine,« umirjeno, »matematično natančno« in z izrednim jezikovnim občutkom pripoveduje človek, ki ima vselej - najsi gre za večdnevno turo ali samo za nekajurni izletek - s seboj fotoaparat. (»Kar klasičnega, saj izdelujem izključno diapozitive, ki so zame prijetnejši medij pa še reprodukcije je laže izdelati. In bom pri tem tudi ostal, zato me digitalna kamera ne zanima!«)
Ko je tako brskal za verskimi znamenji na Slovenski planinski poti, se je odpravil tudi na območje Ojstrice (2350 m), ki je po anketi v Planinskem vestniku, za Jalovcem, naša druga najlepša gora. »Čeprav sem kapelo sv. Cirila in Metoda na Molički planini in tudi lesen križ, ki stoji na poti do nje na sedlu Prag, enkrat že fotografiral, sem si želel, da bi ta dva posnetka napravil tudi v zimskem času. Ko sem se leta 1994 iz Luč ob Savinji odpravljal na pot, je bilo v gorah še več kot pol metra snega. Domačini pa so me poprosili, naj poleg kapelice slikam tudi drugo najstarejšo slovensko planinsko kočo - Kocbekovo kočo. In sem se odpravil na pot ter po več pripetljajih prišel najprej do polovice v sneg zakopanega križa na sedlu Prag, kjer je nastala ena mojih najbolj zanimivih hribovskih fotografij, nato pa še do kapelice sv. Cirila in Metoda, pod katero sem ugledal porušeno sleme Kocbekove koče, ki je ob prvem poletnem času sploh nisem opazil.
»Slava Vam, ki ste naši!«
Z njenim žalostnim stanjem sem ob vrnitvi seznanil Lučane, ki so nemudoma sprožili akcijo. Uvideli so, da na državni denar za obnovo tega kulturnega spomenika ne kaže več čakati, saj zgolj z obljubami ne morejo storiti ničesar. Rekli so si: Dajmo, fantje, na juriš! in se s pomočjo posameznikov in organizacij iz Savinjske doline ter helikopterja Slovenske vojske takoj lotili gradnje novega, zdaj Kocbekovega zavetišča. Dokončano je bilo leta 1999, zanj pa skrbi ondotna pašna skupnost,« se spominja Ciril Velkovrh, ki je za obnovo stare Kocbekove koče na Molički planini namenil tudi čisti dohodek od prodaje razglednice z motivom ruševin prvotne koče. Obenem je ob otvoritvi v jedilnici Kocbekovega zavetišča pripravil razstavo fotografij okoliških gora, v kapelici pa je predstavil posnetke vseh šestih kapelic ob Slovenski planinski poti, ki so posvečene sv. Cirilu in Metodu. Namenil pa mu je tudi novo razglednico. »Zaradi vsega tega vsakokrat, ko obiščem to planino, začutim, kakor da imam tam svoj domicil!«
Podoba prvotne Kocbekove koče na Molički planini, ki so jo odprli enajst let prej, pa se je ohranila na pričujoči stari razglednici, ki je bila 5. avgusta 1905 odposlana na Češko.
O tem dogodku je 16. avgusta 1894 kronist poročal takole: »Bil je tiste dni velik praznik v vsej zgornji Savinjski dolini. S slavoloki z napisi "Dobrodošli! Slava Vam, ki ste naši!", s pokajočimi topiči, s šolsko mladino - v rokah narodne zastavice - je dolina sprejemala slovenske planince, namenjene k svečani otvoritvi Kocbekove koče.« Tudi tedaj so imeli pobudniki za gradnjo prve slovenske planinske postojanke v Grintovcih (kot protiutež nemški koči DOAV, postavljeni že leta 1876 na mestu, kjer danes stoji Kocbekov dom na Korošici) nemalo težav z zbiranjem denarja, a so z »lastno močjo in sredstvi domačinov« načrt uresničili. Pri tem ima vsekakor največ zaslug ustanovitelj in dolgoletni predsednik Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva Fran Kocbek (1863 - 1930), po katerem so jo tudi poimenovali.
Namesto vizitke razglednica
»Kocbekova koča ni dolgo ostala sama,« je v jubilejni monografiji ob 100-letnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva "Planinski pozdrav" leta 1993 zapisal Matjaž Deržaj in nadaljeval: »Narodno zavedni planinci so se zgledovali pri kapelici na Kredarici, ki je bila po trditvah Jakoba Aljaža najviše ležeča kapelica v Alpah, in na vzpetini za kočo tudi sami postavili kapelico in jo posvetili slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu. In 5. septembra 1898 je v za naš narod resnih časih na kapelici zaplapolal slovenski prapor.«
Na osnovi bogatega fotografskega gradiva s Slovenske planinske poti je sistematični Ciril Velkovrh v desetih letih pripravil več kot tristo majhnih in velikih razstav v domovini in tujini ter prek sto predavanj. Ko pa se je leta 1999 odločil, da bi namesto svoje vizitke raje izdelal razglednico, je postal tudi eden opaznejših slovenskih založnikov planinskih razglednic. Za prvo je izbral fotografijo križa na Sinjem vrhu (1002 m) nad Ajdovščino in nato jih je sledilo na desetine, tako da se je do danes nabralo že preko petsto tematsko različnih razglednic, pri čemer prevladujejo posnetki gora, rož, cerkva, znamenj, vmes pa je tudi nekaj krajevnih.
In zakaj vse te razstave, predavanja, razglednice, ves ta trud, od katerega ni pričakovati posebnega gmotnega zadoščenja? Ciril Velkovrh odgovarja preprosto: »Ker rad zahajam v hribe, ker rad fotografiram lepe stvari in ker se rad družim z ljudmi!« Z vsem svojim delovanjem pa opravlja tudi pomembno kulturno poslanstvo pri utrjevanju vedenja o naši naravni in materialni dediščini. S pomočjo njegovih razglednic smo v našem primeru lahko razpoznali, kakšna je bila leta 1894 zgrajena Kocbekova koča na Molički planini sto let pozneje in kakšno je Kocbekovo zavetišče danes.
Boris Dolničar