Iskanje Prekmandlca: ... svet pred in za njo ...
Žal vam, kot bi se za ta letni čas spodobilo, ne morem postreči z romantičnim »snihcanjem«. V mojem Prekmandlsvetu so nam belo odejo zelo skopo odmerili. Pa kdaj drugič, kajne? Naj vam danes predstavim Poreznovo sosedo – damo z imenom Kojca.
Južno pred "Baškimi pečmi" (Tolminsko-Bohinjske gore nad Baško grapo) se, malo držeč sama zase, postavlja pred nas vsa temna. Usločen črn hrbet bi lahko bil konjski, lahko bi bil pokrit malo večji sarkofag, steček, ... lahko pa bi bilo sleme »kúojce«, »kújce« (kolibe po cerkljansko in idrijsko). To bo prava primerjavo z ostalimi severnejšimi sosedi. Vse ostale »hiše« so večje, tja do največje – Triglava. Zadnja desetletje spreminja modo. Iz pomladi zelene in na jesen zlate, se sedaj oblači v črno. Dolgo časa se je upirala tej svoji novi obleki, a je popustila – nekdanje košenice se zaraščajo. 
Njena pobočja so, kot na pravi strehi, strma. Po dobrih petsto metrih padca se le umirijo. Iztečejo se na prave police, ki se kmalu za tem spet odlomijo do globoko urezanih dolin rek v dnu. Na severni, za ta svet kar prostrani izravnavi, je prijazna vasica Zakojca. Zahodno se k njej tišči Bukovo, Vrh Ravni na vzhodu pa nam že z imenom pove, da si tudi tu svet malo oddahne. Južne police z vasema Jesenica in Orehek ter nekaj zaselki, so med seboj ločene z mnogimi grapami, ožjimi in širšimi, globljimi in blažjimi, direktnimi in malo zvijuganimi. Nekako na sredini se proti Idrijci spotegne greben z grbo. Ródne (Rúodne) so to. In ta greben daje smer mojemu današnjemu pristopu.
Le koliko rek imamo Slovenci, a naselij Reka je manj kot prstov na roki. Današnjo pot začnemo na tej ob Idrijci. Le 240 metrov nad morjem, Kojca pa jih nakleplje 1303, no kar dovolj bo za en dan. Čeznjo vodi Idrijsko-Cerkljanska planinska pot (ICPP), a sama se ji bom v začetnem delu izneverila. Vas na desnem bregu Idrijce čuva sv. Kancijan s fresko sv. Krištofa. Moram ga videti (svetnika na freski) če le imam priliko, kajti to je garant, da dočakam večer. Mimo njega stopim na spočetka ozek greben, ki ločuje Orehovško in Kazarsko grapo. Ko lovim sapo v strmini, opazujem sv. Ivána na drugem bregu Idrijce, na robu Šebreljske planote. Pod njim v temnih pečinah nekje so skrite Divje babe.
Izpod steze in nog se mi melijo grape, tu podlaga ni preveč trdna. Krhka, skoraj bela dolomitna kamnina se zaradi tektonskih premikanj (od navpičnih do vodoravnih) ob prelomih drobi. Nastaja dolomitni tektonski zdrob ali moka. Zdrobljena območja so ponavadi debela od nekaj centimetrov pa do več deset metrov, ob narivih (vodoravna premikanja) pa lahko tudi 50 in več metrov. Zdrobljen material običajno še ni sprijet. Dež in zmrzal ga zato hitro odnašata. Po pobočjih nastajajo različno široki žlebovi in najrazličnejše grape, ob narivnicah pa izravnave, police in tudi obsežna polja (npr. Zadlog pri Črnem vrhu nad Idrijo).
Na vmesnem sedlu grebena pa že skoraj osemdeset let trdno stojijo betonski stebri. Podpirali so žičnico, ki je od Idrijce čez Vrh Križa in čez Ritovščico, skupaj s sosednjo iz Baške grape, na Porezen dostavljala gradbeni material, namenjen izgradnji prve obrambne linije (Zona di sicurezza) Alpskega zidu tik ob Rapalski meji (1932-1941).
Po uri hoda smo na senožetih Roden. Najbrž so bile rodne. Tam nas pričaka par svisli, še vedno pokošena prostranstva in današnji sadovnjaki. In na severnem obzorju z vsakim korakom višji črni hrbet Kojce. S sv. Ivánom smo že iz oči v oči. Tu nas tudi z desne ujame markirana pot, ki se na Rodne vzpne nad Orehovško grapo. Sedaj smo na »gvišnem«, lahko spustimo oči, dušo in noge, da poletijo. Poleg cilja nam je na obzorju tudi Blegoš, Porezen in greben gora od Tolminskega Migovca do Rodice.
Na vrhu Roden (689 m) bi bili, če se do vznožja Kojce ne bi še kar lepo spustili, nekako na polovici pridobljenih današnjih višincev. Tako pa bo naš izplen v grizenju kolen kar presegel tisočico.
Na Nemce, stik Roden in Kojce, me je pred Božičem zanesla pot v spomin na prvi tragičen partizanski spopad z Italijani, kjer so padle prve žrtve na Cerkljanskem.
Cesti le malo sledimo proti zahodu in se po označenem kolovozu zagrizemo v južna Kojčina pobočjih. S to damo je vedno enako, naj se je lotimo od kjerkoli, se nas brani s strmino. Naklon zahteva, da ji večkrat obrnemo hrbet. Proti jugu je Škofjeloško-Cerkljansko-Idrijski svet, Trnovski gozd, Matajur z vso Benečijo, ... In ko že misliš, da si pregrizel vso višino, veste kaj naredi? Oznake nas usmerijo desno in po pravi panoramski stezi nad Hudičevim robom vodijo proti vzhodu. Povsem lagodno, celo malo dol in le malenkost gor, mimo več ličnih lovskih prež stopimo na pot, ki na Kojco vodi z Vrha Ravni. Mimogrede, ta "Alta Via" jo objame okrog in okrog, a ta objem prihranimo za naslednjič. Do vrha ni več daleč. Kmalu smo iz gozda in v teh dneh nas tam pričakajo komaj, komaj pokrite zlate trave. Desni rob in razgled varujejo pravi bukovi viharniki, s srh vzbujajočimi figurami. A v smeri prihoda in njenega slemena rastejo bel Krn in njegovi sosedje. Božansko! Vrh Kojce je zaradi svoje, malo od ostalih velikanov odmaknjene lege, res bogat v razgledih. Sicer špranjastimi; skozi to režo Porezen, skozi ono Črna prst, Vogel, ... Na jug pa morje, ja morje vsega in tudi pravo.
Povratek? Jaz bi v Zakojco, na obisk k Flandru (označeno), pa taksi na Reko, a tako planinci ne delamo. Stare obledele označbe nas po slemenu vodijo na Bukovo. Nekaj grmovljenja in zgubljanja do vasi in nekaj asfalta bomo okusili do Nemcev. Nič hudega, vtise nam bodo blažili razgledi. Do Reke nam je znan povratek čez Rodne.
Lahko se vrnemo po poti pristopa, ne zavijemo po ICPP proti Nemcem, ampak nadaljujemo proti Vrhu Ravni do počivališča Lipje. Od tu lahko skočimo na Hudičev rob (označeno, 15 minut). Do doline lahko izbiramo med dvema smerema; Desna pot nas mimo Divjega robu in pod Hudičevim robom pripelje v Orehek. Divji rob ni le postanka vredna razgledna točka. V resnici je to največji koralni greben v Sloveniji. V njegovi bližini je še več manjših in vsi skupaj so nekoč bili pod toplim morjem, a tega se ne spomnijo niti najstarejši??? No ja, slabih 200 milijonov let je od tega.
Lahko pa z Lipja nadaljujemo levo na Vrh Ravni in v Jesenico, ki je z Bukovim, povezana s cesto. Na Reko priporočam spust skozi Orehovško grapo, kjer boste brez motečih elementov v obliki skalnih vršacev, začutili dušo cerkljanske krajine in njenih prebivalcev. Na zadnjem levem ovinku nad Idrijco jo po kolovozu desno mahnite na Reko. Pa še razvajanje, redko za naše konce; Ob cesti, kjer turo začnemo in končamo, nas čaka gostilna Pod lipami.
To je delček sveta pred Kojco. Tudi ta je zajet v pripovedih, ki jih poznamo vsi iz povesti velikana slovenske mladinske književnosti Franceta Bevka. Rodil se je za njo, v Zakojci. Pri Volarju je trgal prve hlače, katerih doživljaje nam je tako barvito predstavil. Kojca pa meri, reka je pred in vas je za njo, kot je Zakriž za Križem, kot je Zakrog za Krogom, Zalemovje za Lemovjem, ..., ta zgovorna imena.
Anka Vončina