Janez Pikon: Dvignemo se visoko ob planini Kal na Konjsko sedlo, ki tvori mejnik dveh predelov med Voglom in Komno, ter severno zaključi Bohinjski Migovec. 
Bohinjsko jezero je še zavito v meglo, višje sonce že prijetno greje. Proti planini Zadnji Vogel (1413 m), kamor prispemo je tudi že obsijana, čeprav z rušjem močno preraščeni Voglov Sakavec (1665 m), še vedo meče svojo senco na Poljano (1406 m), južno nad planino. Zahodno proti Konjskemu sedlu (1782 m) se vije dobro označena pot, ki se včasih strmo dvigne nad z rušjem poraščena pobočja, ki se pričenjajo redčiti, ko dosežemo rob planine Kal (1565 m). Pašnik, velika mlaka in zaplata snega na planini Kal nudijo živini ustrezne pogoje, da že dlje časa vztrajajo pod Konjskim sedlom, kot trdijo pastirji. Dvignemo se nad planino in dosežemo Konjsko sedlo, ki se v južni greben sedla zaključuje skoraj dva tisoč metrov visoka gora Meja (1996 m), ki je v sklopu verige Spodnje Bohinjskih gora zadnja z vzhodne strani, ki je nižja kot 2000 metrov. (Celotni venec Spodnje Bohinjskih gora tvori sedem dvatisočakov).
Sledijo Kozji Hrbet ali Vrh Hribcev (1923 m), Rušnati Vrh (1915 m), Vrh Planje (1863 m); na jug Velika in Mala Planja, pod njo planina Razor (1286 m) in prelaz Globoko (1828 m). Steza vodi mimo ruševin karavle, odkoder nadaljujemo na območje Pri Skledi in nižje zahodno pod Voglarski Skakavec do planine Zadnji Vogel, odkoder se spustimo po Žagarjevemu grabnu do parkirišča pod žičnico Vogel.
Še po nečem je poznano območje na planini, ter vse od Konjskega sedla do prelaza Globoko (1828 m) in pod številnimi vrhovi, ki jo obkrožajo. Tukaj je v dani preteklosti tekla železna pot. Do nedavnega je veljalo splošno prepričanje, da je bil visokogorski svet Vzhodnih Julijskih Alp do srednjega veka le poredkoma obljuden. Najnovejše arheološke raziskave pa so dokazale, da je človek zahajal v visokogorje že zelo zgodaj. Najstarejše sledi so stare kar 3600 let, čas bronaste dobe in so bile odkrite na platoju nad planino Kal, Lepe Komne in Vogla. Iz starejše železne dobe ni poznanih nahajališč, domnevno zaradi nastalih klimatskih sprememb. Razmah gospodarskega razcveta v rimski dobi se odraža tudi z gospodarskim izkoriščanjem v visokogorskem svetu v smislu rudarjenja in pašništva.
Da je bilo v tem času prisotno pašništvo nam dokazuje bronasti zvonček z Vodenih Rup. Odkritih je bilo mnogo poselitvenih točk v Spodnje Bohinjskih gorah in tudi drugod. Najbolje raziskane so planine, ki pa so ostale tudi nepretrgoma obljudene vse do danes. Še vedno so vidne sledi izkopavanj južno na planino Kal, na meliščih Rušnatega vrha (1915 m). Človek je v visokogorski svet Julijskih Alp zahajal od nekdaj, sprva predvsem zaradi gospodarskih razlogov, danes prednjačijo predvsem nabiralništvo, lov, pašništvo, kjer v zavetju gora iščemo predvsem duhovnih vrednot, ki pa so navsezadnje tudi odraz bogate kulturne dediščine.
Janez Pikon