Revija Lovec, Lovsko pripovedništvo - Dušan Škodič: Bilo ga je strah kot še nikoli. Puško je stiskal, da so mu dreveneli prsti. »Kdo je tam?« je zavpil z glasom, ki se mu je zazdel ves tuj in ga ni opogumil. Odmev je utonil v noč in k njemu se je vrnilo le novo posmehovanje ...

Vse naokrog tema. Škripal je z zobmi, ko je baterijsko svetilko tlačil nazaj v žep nahrbtnika. Bil je nemočen, saj zgolj s prsti ni mogel ugotoviti, če je pregorela žarnica ali pa je bil le razmaknjen stik. Krenil je naprej in se že po nekaj korakih spotaknil ob korenino. Ozrl se je navzgor. Rahla zvezdna svetloba se je precejala skozi veje smrek, a dosti preslabotna, da bi mu bila v pomoč. Ustavil se je ob velikem črnem stožcu. Bila je mogočna stara smreka, oblike gotskega zvonika, katere vejni baldahin se je raztezal skoraj do tal. Smuknil je podenj. Puško je prislonil ob deblo in snel nahrbtnik.
Veter je zazibal vrhove dreves, da so krilila z vejami in pritajeno šumenje je zaprhutalo skozi gozd. Ohlajalo se je. Zeblo ga je in mimogrede je še ugotovil, da je lačen. Ni se čudil, pogled na osvetljeno številčnico na roki je razodel, da je na poti že več kot šest ur. Uštel se je. Najprej je nameraval samo do koče pod Razpóko, vendar je na željo starega Piškurja naredil še velik ovinek do Ledene doline. Piškurja je namreč skrbelo, kako je tamkajšnja lovska koča prestala zimo. Bilo je že rečeno, da jo bodo opustili, ker je bila preveč od rok in marsikatero leto je ostala brez kakršnega koli obiska. Za mlade je bila predaleč, starega veterana pa so k njej verjetno vlekli mladostni spomini. Kriv pa si je bil čisto sam. Pozno je krenil zdoma, zanašajoč se na dolg dan, in zdaj mu sploh ni bilo jasno, kako ga je lahko tako nepričakovano ujela tema. Pa še ta presneta svetilka, ki jo je že tolikokrat brez koristi prenašal s seboj …

Po hrbtu, kjer je imel premočeno srajco, ga je obupno mrazilo. Z rokami je zakopal v notranjost nahrbtnika in z dlanmi plaval po njej, dokler prsti niso otipali srajčnega ovratnika. Preoblačenje v temi je bilo dosti težje, kot bi si mislil. Nikakor ni našel odprtine za glavo. Šele med precej smešnim otepanjem se je spomnil, da mu žena po likanju vedno zapne vse gumbe na srajcah. Ko mu je suha flanela naposled le ovila telo, se je počutil veliko bolje. V resnici je bilo precej hladneje, kot je pričakoval. Popoldne je na junijskem soncu še precej žgalo, zdaj pa je bilo hladno kot v ledenici. Tisoč metrov nadmorske višine je prispevalo svoje. Svetel utrinek je zarisal čez nebo zadnjo pot in veter mu je do ušes prinesel lisjakovo lajanje. Gozdovi Jelovice so živeli nočno življenje …
Dobival je občutek, da so se kazalci na uri sprijeli s številčnico. Sloneč na deblu se je odločil za ponovni pregled vsebine nahrbtnika. V stranskem žepu je otipal nekaj izvodov starega časopisa in se nasmehnil. Nesel ga je s seboj, da bi lažje podkuril v peči lovske koče. Če ga je kaj ostalo čez zimo v koči, si je mislil doma, bo verjetno že precej vlažen. Toda vžigalic ni imel s seboj, saj ko je bil jeseni zadnjič tam, je v predalu pustil dve veliki škatlici, tistih za prižiganje kamina. Tudi nekaj trajne hrane je bilo še tam. Presneta reč, še pred nekaj urami so se mu te malenkosti zdele popolnoma nepomembne, zdaj pa se pod smreko trese lačen in premražen kot beraški pes. Izvlekel je čutarico in naredil nekaj požirkov vode, ki si jo je natočil še spodaj pri zidanem izviru. Streslo ga je. Voda je bila ledeno mrzla in želodec se je pritoževal. Če je tvoj, se mu pa res ne moreš zlagati!
Imel je občutek, da je minila cela večnost, a ura je kazala komaj dve po polnoči. Čez rob planote se je začela počasi prelivati srebrnina prvega luninega srpa in razpoznati je bilo mogoče bližnja debla. To ga je prepričalo, da se je postavil na noge in jih pretegnil. Vlažne korenine na poti so se medlo svetile. Stopal je naprej, a šlo je počasi … Pot je bila nepredvidljiva in utrujajoča. V podrasti je zašumelo, vendar se je zaman oziral. Ponoči so vsi zvoki neverjetno izraziti, a vseeno težko določljivi. Čez pol ure se je pretipal na majhno delno poraščeno jaso in se skušal razgledati. Visoka orlovska praprot mu je segala skoraj do brade. Ko je zakoračil skoznjo, je bilo, kot bi stopil v na pol ugaslo ognjišče. Vse naokoli so poplesavale raznobarvne iskrice, se dvigale in spuščale, pa utripale, izginjale in se pojavljale spet na novo. Gledal je ples kresnic, ki so delovale skoraj pravljično, a jase je bilo kmalu konec in prav nič mu ni bilo do tega, da bo ponovno stopil v temo med smreke, ki so se priklanjale v vetru in ga vabile s povešenimi vejami kot črne ženske s predolgimi rokami. Toda moral bo zdržati, na vsak način mora priti na zgornjo poseko, kjer ga čaka koča.
Z iztegnjenimi rokami se je podal med debla in oči so se mu počasi spet privajale na temo. Bil je utrujen in zaspan, najhujši pa je bil mraz, ki mu je zlezel že do kosti. Za čevelj se mu je zataknila robidnica, šumelo je za hrbtom in dvakrat se je že obrnil. Ničesar ni bilo … Ustavil se je, ker mu je telo v valovih drgetalo, da bi se ogrelo. Potreboval bi ogenj, njegovo toploto in svetlobo, da bi se ogrel in bi mu kri spet pognalo po udih. Toda le kako? Netivo in kurjavo bi že še našel, a vžigalic ni imel. Skušal se je spomniti kakšne pametne rešitve, a v stanju, v kakršnem je bil, se ni mogel ničesar domisliti. Edini ogenj se je skrival v puškini cevi, toda da bi s strelom v dračje prižgal ogenj, se mu je zdelo neverjetno; neumno še celo za kakšno lovsko laž. Tako ga je zeblo, da ni mogel naprej. Ker je hodil tipajoč, korak za korakom, se niti z gibanjem ni mogel dovolj ogreti. Sklenil je počakati do dneva. Z otrdelimi rokami je grabil po smrekovih vejah in si jih nekaj nalomil za sedež. Ovratnik si je zavihal do konca, sedel na nalomljeno smrečje in iz nahrbtnika izvlekel star časopis. Pôlo za pôlo si je namestil pod srajco. Papir je dober izolator, a preden se bo uspel ogreti, bo minilo precej časa …

Do svita je bilo manj kot dve uri in kljub drgetajočemu telesu je zaradi utrujenosti počasi zdrsnil v nevaren dremež. Spet je postalo temneje, luna je zašla za bližnji hrib in veter se je polegel. Tišina ni bila prijetna in skoraj bi prisegel, da je v bližini slišal neko gibanje. Nato ga je spreletel občutek, da ga nekdo opazuje. Le kdo ne pozna tistega občutka, ko rečemo, da na sebi začutimo pogled nekoga? Do ušes se mu je prikradlo pritajeno hahljanje. Nato je zaslišal pogovor hripavih glasov: »Samo poglej ga, kako se trese. Prestrašen je kot kura, ki si jo prideš v kurnik iskat za večerjo, he, khe, khe, khau.« Oglasil se je še drugi. »Počakajva, pustiva ga, da se še malo ohladi. Saj vidiš, kako stiska puško. Lahko bi nama bil nevaren.« Kaj je sedaj to, kdo vendar govori tam v temi?
Bilo ga je strah kot še nikoli. Puško je stiskal v roki, da so mu dreveneli prsti. »Kdo je tam?« je zavpil z glasom, ki se mu je zazdel ves tuj in ga ni opogumil. Odmev je utonil v noč in k njemu se je vrnilo le novo posmehovanje, tisti zoprni »he, khe, khe, khau«. S prstom je živčno božal petelina in se komaj premagoval, da ni preprosto ustrelil tja nekam v temo, samo da bi prekinil strah, grozo in moro, ki so ga stiskali za vrat. Mar je sploh mogoče, da nekdo v popolni temi lazi po gozdu in okoli njega? Da se mu ni morda le sanjalo, ko je premražen zakinkal? Včasih, ko je človek takole na meji med obema svetovoma, se mu lahko kaj čudno začno prepletati misli in dobro mora pomisliti, naj se zbudi ali zaspi!
Med razmišljanjem se je zavedel, da lahko jasno razloči tudi debla, ki so oddaljena več korakov od njega. Začelo se je daniti. Postavil se je na noge; počilo in zaskelelo ga je v ohlajenih kolenih in z okornimi koraki je stopil naprej. Že po nekaj minutah je presenečen spoznal, da je obtičal tik pod zgornjo jaso. Eh presneto, kdo bi si mislil, da je zmrzoval skoraj neposredno pod kočo!? Zakoračil je proti njej, ki je čakala nanj kot temna lisa, zlivajoča se z zgornjim robom gozda. Potrebna je bila ponovnega prepleska. Star premaz se je luščil in lesene skodle na strehi je prekrivala zelenkasta plast mahu. Razveselil se je je kot otrok. In nato je ponovno zaslišal tisti smeh. Prineslo mu ga je od spodnjega dela, bil je spet hripav ter brezbarven, kot nekakšen smeh bebca, ki mu je smešen pogled na utapljajočega se človeka, ne da bi pravzaprav vedel, zakaj in kako. Obrnil se je na peti in ravno še opazil rdečkasti lisi, ki sta se oddaljevali. Lisičji par je hipoma poniknil v gozd, nakar je spet vse obmirovalo. »Presneto, zdaj ko se dela dan, se pa bojim že lisičjega "kavkanja" ali kaj!?« se je zavedel smešne situacije in se od olajšanja sam glasno zasmejal. »Hahahaha« se mu je izvilo iz grla od olajšanja. »Hahahahahahaha« se je tedaj oglasilo z vseh strani, kakor da bi se smejal v podzemni jami, od koder se lahko glas izvije šele po večkratnem odmevu. »Hahahahakra-haha-kra« je odmevalo še naprej, nakar je uprl pogled v rdeče nebo, ki so ga preletavale temne sence. »Haha-kra-kra-kra-kra« mu je nad glavo krožila jata vreščečih vran in pozdravljala nosilca svetlobe, ki se je tik pod obzorjem pripravljal na novo pot.

Nezaupljivo je skomignil z rameni in stopil še tistih nekaj korakov, ki so ga ločili do koče. Iz žepa je izvlekel železni ključ, ki je bil že star in nekoliko rjav, pa vendar nekako topel, saj je zanj pomenil zavetje po mučnem prihodu. Odrinil je vrata, ki so se med zimo navzela vlage in jih je zato nevidna sila stiskala ob podboj. Ko so godrnjaje popustila, mu je v nosnice udaril vonj po zimski vlagi in starem opažu. Nahrbtnik je spustil v kot za vrata in stopil v temačno notranjost. Odprl je leseno stensko omarico in otipal zelenko z žganjem, ki je že nekaj zimskih mesecev čakala na obisk. Nagnil jo je kar s konca, da mu je zaklokotalo po grlu in mahoma je sprožil silovit ogenj v praznem želodcu. Zajel je sapo in zelenko spet položil na svoje mesto. Ko je nekaj trenutkov pozneje stopil na prag, je čutil že rahlo omotičnost in pravzaprav tudi čudovito brezskrbnost po težko prestani noči.
Ozrl se je proti vzhodu in presunila ga je veličina prizora. Temno oranžna krogla je neslišno plamenela tik nad obzorjem in z baklami novega dne vsem stvarem vračala barve, ki jih je ponoči izpila tema. Jasa je bila polna ptičjega petja, trepetajočih mladih trav in stotin belih, z debelo roso ovešenih pajčevin. Nad spodnjim robom je zagledal verigo pogorja Košute, ki je s še vedno pobeljenimi vrhovi silila nad vrhove smrek. Usedel se je na prag, ki se je med tem že toliko segrel, da je zadišalo od lesa, si počasi odvezal vezalke na čevljih ter si jih potegnil z utrujenih nog. Na prag se je neslišno usulo za malo prgišče praprotnih semen. Pogledal jih je z nejevero. Spodaj, ko je lomastil skozi visoko praprot, jih je nabral. Ponovno se je spomnil svoje nočne hoje in vseh pripetljajev. Pa vseh tistih nočnih glasov se je spomnil, ki so ga zalezovali in plašili. Kako so že pravili stari ljudje? »Kdor odide na kresno noč v gozd in se mu podplatov prime praprotno seme, ta bo lahko razumel živalsko govorico!« »Ti šment, ti,« je pomislil na glas. »Saj smo bili včeraj res štiriindvajsetega junija. Pa še prav dobro me je kresnila, he-he!« Nato mu je glava klonila na kolena in prepustil se je kratkemu dremežu. Nikamor se mu ni več mudilo.

Dušan Škodič