Slovenske novice, 17.07.04, Dan v novicah - Mirko Kunšič: 48-letni Kranjskogorčan, se je v ponedeljek s tremi prijatelji drugič rodil - Sestopali so s Krna
Branko Grudnik, 48-letni Kranjskogorčan, se je v ponedeljek s tremi prijatelji drugič rodil - Sestopali so s Krna proti Drežnici, ko je potresni sunek odlomil velikanski del stene nad njimi - Zavpil je in se vrgel pod skalni rob ter čakal na smrt – Po čudežu se mu ni zgodilo nič; 71-letni Anglež Andrew ima zlomljeno čeljust in druge rane, 68-letni rojak Barry ranjeno koleno, Ljubljančan Stanko pa poškodovan gleženj
Drežnica, Kranjska Gora, 16. julija
Da se čudeži dogajajo ob rušilnih potresih, bodo lahko vse življenje pripovedovali štirje preživeli, ki so se takrat znašli na planinski poti s Krna (2244 metrov), ob vznožju nad lovsko kočo na kraju Kožljak oziroma Razdol.
Branko Grudnik iz Kranjske Gore, ki je bil za sedmi rojstni dan prvič na Triglavu, je še vedno pod vtisom ponedeljkove nesreče. Za njegove tri prijatelje, dva Angleža in Slovenca, Se je srečno končala.
»Iz Drežnice smo se po Korenovi novi, plezalni poti, namenili na vrh Krna. Vreme se je začelo kisati. Okrog druge ure smo se namenili navzdol po krnski plošči. Andrew je v 71. letu, Barry je tri leta mlajši Stanko iz Ljubljane je mojih let. To je bil zadnji dan vzponov na vrhove. 
Rekel sem, da borno v dobri uri in pol pri avtomobilih. Na sedlu, kjer se pot odcep v Drežnico, je začeto deževati Upočasnili smo hojo in tudi zato smo bili v trenutku potresa pod skalnim pomolom. Zgodilo se je tako trenutno, da se ne da opisati. Je streslo in je počilo. Pogledal sem navzgor in videl, kako vsa stena teti na nas. Odtrgala se je skala v izmeri 20 x 20 metrov več kot 40 metrov nad nami,« živo pripoveduje Branko in ob tem dobiva kurjo polt.
Tudi Žarko Trušnovec, načelnik postaje GRS Tolmin, nam je potrdil, da je skupina resnično po čudežu preživela. V dolini so za nesrečo izvedeli ob 16.20 in takoj začeli z organizacijo reševanja. Damjan Koren iz Drežnice, lovec in gorski reševalec, je bil takrat blizu lovske koče pod Kožljakom, kjer je čistil stezo. Takoj je ukrepal in nudil prvo pomoč ranjenim. Tudi drugi reševalci so se skupaj z dežurno ekipo ZD Tolmin kmalu pridružili reševanju. Tisto popoldne so bili piloti polno zasedeni s prevozi na Bovškem, zato so dobili pomoč iz zraka šele ob 19.10. Angleža, z zlomljeno čeljustjo in drugimi ranami, so z jeklenico dvignili v plovilo, prav tako Stanka iz Ljubljane z ranjeno nogo. Barry je do vozila sestopal z ranjenim kolenom.
Krik
»Zavpil sem, Stane, mrtva sva, in se hip nato vrgel pod tisti skalni spodmol. Ne vem, kako dolgo je potem trajalo. Saj si lahko predstavljate, kako je, če okrog tebe letijo ogromne skale. Odtrgal se je del stene. Po nahrbtniku me je tolklo. Malo sem se popravil in takrat zagledal Barryja. Ogromne skale so ga počasi nesle navzdol. Skozi možgane mi je šlo, melje ga. Pa ne dojameš, ker si prepričan, da te ni več. Ko se je umirilo, a je še bobnelo na Krnu, sem vprašal Angleža, a je živ. In mi je odgovoril: Mislim, da sem? Tudi on ni vedel. In nato je začel lesti iz tistega kamenja. Mislil sem, da sanjam. Šele kasneje se je ugotovilo, da ima udarjeno koleno. Nato pogledam desno in vidim, kako je bil razbit Andrew. Ves krvav. Kljub temu, da je bil v šoku, se je odzval. Nato začne za menoj stokati Stane. Skala ga je zadela v nogo. Kaj zdaj, začneš panično razmišljati. Telefon ni delal. Bal sem se popotresnega sunka. Nad nami je visela še velika skalna giljotina« nadaljuje pripoved Branko, ki bo ob letu osorej praznoval prvi rojstni dan v gostilni v Drežnici. V imenu vseh ne najde pravih besed zahvale, za gorske reševalce, tolminsko zdravniško ekipo, pilote in vse, ki so dodajali tisti dan kamenčke v mozaik preživetja.
»Andrew je bil v šoku. Piti ni bilo več. Oprl sem ga in po razmajanih skalah smo uspeli priti navzdol do lovske koče. Reševalci niso verjeli, da smo sami prišli do dol. Normalno bi do tja porabili pol ure, z ranjenim je bilo treba dodat še uro. Meni se je šlo, da pridemo do gozdne meje. Ko jaz privedem Angleža do koče, sem ga vprašal, če bo lahko nekaj časa sam. Tekel sem navzgor pomagat Stanetu in Barryju. Klical sem ženo, naj vpraša zdravnico v Kranjski Gori, kaj lahko naredimo sami za hudo ranjenega Angleža, ki se je začel izgubljati. Adrenalin je začel popuščati. Zdravnica me je klicala nazaj in svetovala, naj preprečimo ohlajanje. Slovenske novice, 17.07.04, Dan v novicah - Mirko Kunšič: 48-letni Kranjskogorčan, se je v ponedeljek s tremi prijatelji drugič rodil - Sestopali so s KrnaTakrat se je po čudežu pojavil pri nas Damjan Koren, lovec in gorski reševalec postaje GRS Tolmin, ki je imel s seboj ključ lovske koče.« opisuje Branko novo rojstvo. In Damjanu so kmalu sledili drugi gorski reševalci. Pove, kako se ponoči priplazi obdobje utesnjenosti, sanjanja potresa in drgetanja. Vse to odganja od sebe na različne načine. Vesel, kljub vsemu, tako srečnega razpleta. »Ko so se skale usule na nas, je sledil refleksni met pod skalni rob, ki je čudežno učinkoval in nas pustil žive. Zagotovo bomo se odšli tja. Pogledat, kje smo se na novo rodili!« sklene pripoved Branko Grudnik, ki dela v hotelu Larix.
Mirko Kunšič