Helena ... : Podaljšani vikend od 11. – 14. aprila 2024 smo izkoristili za izvedbo ledeniškega tečaja v prelepem prostranstvu Monte Rose.
Skupaj nas je šlo sedem – dva profija in pet neznalčkov : Tonček in Tadej, pa peterica Urban, Rok, Jure, Jan in Helena. Z najetim kombijem smo se okoli 1ih zjutraj odpeljali iz Slovenije. Po 8ih urah vožnje (šoferji Jure, Rok in Urban) smo prispeli v Alagna Valsesia (1191 m), se pripravili na dostop do koče Gnifetti (3647 m) in s težkimi ruzaki startali.
Uporabili smo tri žičniške povezave ( prva Alagna 1191m – Pianalunga 2050 m, druga naprej do Passo dei Salati 2961 m in tretja do Punta Indren 3275 m) – povratna karta za vse tri je bila 45€.
Okoli pol sedmih zvečer smo se vselili v sobo in odšli na super večerjo (gosta juha iz rdečega zelja, testenine z mesom, pečen piščanec s pečenim krompirjem in sladica). Po večerji smo utrujeni odšli spat. Hoja je bila naporna, saj je bil pred kratkim zapadli sneg nepredelan in smo celo pot od Punta Indren do koče Gnifetti gazili, večinoma Tadej – hvala Tedi. Tonček in Jan sta se vzpenjala s turnimi smučmi in je bilo zanju to precej lažje. Nenavajeni takih višin, smo si lajšali glavobole z aspirini.
Drugi dan smo se po zajtrku opremili z lavinskimi žolnami in opremo za ledeniško navezo. Navezali smo se v dve ledeniški navezi, ena s tremi in druga s štirimi udeleženci.
Vzpenjali smo se nad kočo ob/po ledeniku Lys v smeri sedla pod Lyskammom. Na višini cca 4050 metrov smo se obrnili in sestopili do bližine koče, kjer smo imeli najprej praktičen prikaz: in nato sami vadili več vrst reševanja padlega v ledeniško razpoko – padli je/ni pri zavesti, padli je/ni poškodovan.
Ves čas nas je spremljalo res izredno lepo vreme in kar pretoplo – sonce je žgalo močno in krema s faktorjem 50 (namazana večkrat čez dan) nam je komaj zadoščala.
Tretji dan se je ekipa hrabrih in močnih povzpela na vrh Vincent Pyramide 4215 m.
Z Janom sva ostala v okolici koče, naju je premagala višina. Fantje pa so v naskoku zavzeli vrh v cca 2 urah in pol, 650 višincev in cca 4 km. Tonček je turo opravil s smučmi. Medtem si je Jan privoščil smučanje po bližnji flanki nad kočo, sama pa sem si vzela počitek – spanje in sončenje, a ga je kmalu prekinil Tonček, ki je prismučal s piramide, prav kmalu za njim pa so pripešačili še fanje. Navdušeni so bili nad vzponom, saj so ga izvedli v mnogo boljših razmerah – sneg je bil že precej predelan in tudi jutranje temperature so bile nižje, kar je pripomoglo k hitrejšemu in lažjemu napredovanju v hrib.
Popoldan je minil ob počivanju/spanju/kartanju – pred in po zopet dobri večerji.
Četrti dan smo se po zajtrku počasi odpravili v dolino. Tudi tokrat je bila hoja precej lažja kot prvi dan in z derezami na nogah smo se hitro spustili do žičnic.
Na parkirišču smo z olajšanjem ugotovili, da nismo dobili kazni za parkiranje (Easy park je štel le en sam dan, ostalo smo se švercali). Odpeljali smo se domov in v večernih urah prispeli v Slovenijo – le rdeča lučka na armaturi nas je ustavila, da smo dolili olje.
Ta podaljšan vikend smo imeli res enkratno vreme, sončno, brez oblakov. Razmere za hojo sicer niso bile najboljše zaradi predirajočega snega, vendar pa je bil tečaj izpeljan skoraj po planu – v boljših razmerah bi se vzpeli še na kak štiritisočak. Imeli smo tudi srečo z žičnicami, ki so nekatere delovale le še ta vikend.