Polet, Na svoji zemlji - Željko Kozinc: Sorica - slikovita vas pod Ratitovcem. Ratitovec (1667 m) ni gora, ...
... Ratitovec je celo pogorje, katerega slikoviti vrhovi in grebeni nosijo slovenskemu ušesu nekoliko tuja, a poslovenjena imena, kot so Altemaver (1678 m), Štounkopf (1672 m), Dravh (1547 m), Tonderškofl (1326 m), Kremant (1658 m), He (1466 m), Lajnar (1549 m) ... Ko so se Alpe gubale, so silni pritiski narinili planoto Jelovico proti Ratitovcu in plasti apnenca so se pri tem trgale. To se pravzaprav dogaja še danes, zato pod Ratitovec padajo strme vesine, ki marsikje prehajajo v pravo pečevje. Z njih se meljejo melišča, ki so na koncu nižja, položnejša, pogozdena ... In tu se začenja legenda o vaseh pod Ratitovcem: Spodnjo in Zgornjo Sorico, Spodnjimi in Zgornjimi Danjami, Zabrdom, Torko, Prtovčem, ki sodijo med najlepše slovenske vasi. Vredne so obiska tudi v pozni jeseni, ko so kakor z zlatimi diademi okrašene s stožci macesnov. Narava se izpoveduje v najlepših barvah, povsod je čutiti duh po izpolnjenem življenju.
Torej legenda o junaških pionirjih: v 13. stoletju so v to prisojno gorsko divjino freisinški škofje naselili svoje podložnike iz Innichna na izviru Drave v Tirolah. Možje so nekaj poletij zapored krčili gozdove in se pozimi vračali domov, dokler niso pripeljali s prvo žetvijo pripeljali na Sorico tudi družine. Več kot 600 let so tu živeli v samoti, v dolgih zimah, in ohranili svoj jezik in običaje. Še na začetku 20. stoletja so na primer ukazali Ivanu Groharju: Hanzi, avštenej, uš trajbov ki hitat. (Ta primer soriščine nam je z zapisom ohranil France Planina.) Poslovenjene nemščine seveda ne boste več slišali, tudi v Spodnjih Danjah najverjetneje ne, kjer pa so jo pred desetletji še govorili starejši ljudje. Učitelj, ki ga je bil nemški Schulverein konec 19. stoletja poslal na Sorico, da bi naučil otroke pravilne nemščine, je bil razočaran. Prav nič ni razumel Soričanov (Jenšterletov, Gartnerjev, Thalerjev, Frelihov, Groharjev, Gassarjev itd.), ki povrh tega niso kazali nobenega zanimanja za »hochdeutsch«, zato se je obupan pobral v dolino. Ledinska imena za njive in travnike: ejbne, lajta, žajta, grejbl, koufl, drfle, blošter ... pa so še danes v živi rabi.
Soriške vasi so lepo razložene po prisojnih pobočjih ratitovškega pogorja, z njih se na jug odpirajo najlepši pogledi na loško pogorje, globoke doline in grape ustvarjajo vtis posebnih starosvetnosti in spokojnosti ter samote. Izletnik doživi tukaj pravi zbir lepote alpskega sredogorja. Razumel bo prijazno potezo stvarnika, da je ravno v teh krajih naklonil rojstvo najnežnejšemu, v rodno deželo neodjenljivo zaljubljenemu slovenskemu slikarju Ivanu Groharju (1867–1911), umetniku slikanja svetlobnih pojavov v pokrajini in strnjenosti kmeta z zemljo. Soriška luč na njegovih slikah je pravi blagoslov za ljubitelja umetnosti (kar je potrjeno z velikanskim obiskom čudovite razstave impresionistov v Narodni galeriji).
Soriško vaško jedro leži severno od grička, na katerem ob stoletnih lipah stoji cerkev z župniščem. V cerkvi je naslikanih šest Groharjevih fresk in tudi v župnišču, kjer je Grohar bival, kadar se je vračal domov, da »napolni akumulatorje« in si okrepi sestradano telo, hranijo nekaj njegovih lepih nabožnih slik. Od cerkve je tudi najlepši pogled po vasi, na macesnove gozdičke in ritmičen splet značilnih kozolcev z zidanimi stebri in skrilastimi strehami po gorskih tratah.
Zgornje Danje so s svojo nadmorsko višino 1120 m najvišje ležeča slovenska vas. Osem mogočnih, skoraj med seboj sklenjenih domov še stoji, zidanih in nadstropnih, z obilico oken in velikimi ostrešji. Tu že dolgo nihče več ne kosi in ne hodi »v milo po melo«, v mlin po moko, nihče vas ne bo nikamor »trajbov«. Tu ni več slišati niti otrok niti živine niti žag. Starejša ženska, ki je kot edina prebivalka še varovala zadnje ognjišče, se je odselila. Za vikend pa se v nekaterih hišah nastanijo dediči iz doline. Vsenaokoli sta na prisoje vesoljno poveznjena svež gorski zrak in višinsko sonce; odljudni mir, skoraj zlovešč. Spodnje Danje (890 m) so nasprotno še žive, na strehah so antene, po strmih travnikih je posut gnoj, v vasici je internet. Hišam ni treba stati na eni nogi, prostora okoli njih je kar nekaj, celo za avtomobile izletnikov. Ti se radi skozi stoge podajo na sprehod po ozkem travnem pomolu, kjer je na koncu cerkvica sv. Marka z morda najlepšo umeščenostjo v slovensko krajino. Tako lepo je dostopna, tako prijetno zatišna, tako polna čistega prostora za sonce in veter, da zaslišiš soriško legendo.
Željko Kozinc