Mojca Luštrek: ... prelep in uspešen
Kar težko že najdeva kako novo pot na Blegoš. Tokrat je Jani izbral za izhodišče Potok. Skozi Škofjo Loko in Železnike sva se odpeljala proti Zalemu Logu. 
Pred vasjo sva zavila levo za smerokazoma Davča in Cerkno. Garmin naju je čez slaba dva kilometra pripeljal do smerokaza levo za Ocvirkovo domačijo. Strma in vijugasta asfaltna cesta se je končala pri Potoku 2. Kar se je nadaljevalo, je bilo še najbolj podobno zasneženemu kolovozu. Sreča v nesreči je bila, da sva »zašla« prav k domačiji s ploščo v spomin na okupatorjev požig hiše (S 46.188187, V 14.095169), v kateri je bil v letih 1945 in 1946 komite KPS za Gorenjsko. Kasneje sva jo nameravala poiskati, ker je bila na Partizanskih spomenikih (to je projekt, ki ga vodi moj študijski kolega Miran Hladnik) označena z modro zvezdo kot še ne obiskana. Razveselila sva se: zdaj bo dobila rdečo! Iz hiše sta prišla pogledat prijazna gospa, ki je bila na obisku pri tam živeči mami, in kuža z nadvse primernim imenom Medo, a kljub velikosti in kosmatosti prav prisrčno priljuden. Nisva se dala prepričati, da bi s štirikolesnim pogonom šlo tudi naprej, in sva se opremljena z napotki domačinke vrnila v dolino.
Zatem sva se začela nekoliko bolj vzpenjati. Pod cesto je tičala zapuščena Primožičeva hiša. Z desnega ovinka čez kakih 40 minut je bil lep pogled proti Julijcem. Če ne bi bilo kolesnic, bi se nama bilo pošteno udiralo. Ko je cesta obšla Mali Blegoš, je zavila levo proti Črnemu kalu. Po desetih minutah se je gozd razprl in zagledala sva domačijo Čemšišar na Martinj Vrhu na zasneženem sedlu. 
Cesta je še kar zavijala levo proti koničastemu Koprivniku. Za nekaj časa naju je zaposlil par pisanih kalinov, ki sta se spreletavala ob poti. Potem se je drevje spet strnilo in po dobrih desetih minutah sva prispela na sedlo Črni kal (1103 m) z lovsko kočo in partizanskim spomenikom II. grupi odredov, ki se je tam zadrževala julija 1942 na pohodu na Štajersko. Kljub poledici se je nabralo precej avtomobilov.
S Kala sva se povzpela po strmi grebenski poti mimo bunkerja, na katerem je bilo kakih 90 cm že sesedenega snega, in spomenika, katerega pomena še vedno ne poznam. To pot sva prehodila že nekajkrat. Zdelo se nama je, da se gaz ni ves čas držala markirane poti, saj nisva videla markacij. Moški z derezami se je že vračal. Ni bil pri koči in je hitel, ker je moral v službo, midva, upokojenca, ki se nama nikamor ne mudi, pa si kar vzemiva čas, je bil spodbuden. Ha, bo že videl, kaj je pomanjkanje časa, ko bo v penziji!
Greben je bil slikovito zasnežen. Vsakič ko grizem kolena naravnost navzgor proti vrhu Špika (po maPZS 1522 m), si oddahnem, ko steza končno zavije desno podenj. Snežna odeja je bila posuta s kristali in ker so bili čisto suhi, so pod podplati in palicami kar rožljali in zvončkljali. Prvič sva opazila, da se za tablo Gorske straže skozi drevje že vidi koča. S Črnega kala do cilja (1562 m) sva hodila uro in deset minut. Na Blegoševi pleši zmeraj piha, a tokrat ni bilo tako hudo kot običajno. Sonce je sijalo kot za stavo in zrak je bil čist, zato so bili razgledi res lepi. V takem čudovitem vremenu sva bila na vrhu Blegoša prvič čisto sama.
Ker sva si želela še eno modro zvezdo s Partizanskih spomenikov spremeniti v rdečo, sva se spustila z vrha po nemarkirani poti na jug. Že od daleč sva videla pomolu podobno uravnavo z nekaj skalami in tam nekje naj bi bil partizanski spomenik. »V strelcih«, kakor se je izrazil Jani, sva prečesavala območje in že po dobrih 10 minutah se mi je nasmehnila sreča: na kraju s pogledom na Blegoš in na Julijce s Triglavom je iz snega kukal vogal spominske plošče. Obledeli napis je posvečen junaštvu in žrtvam Poljanske čete. Od spomenika je bil kar pravljičen pogled na planinsko kočo. Kakšno "kuliso" ima!
Nemarkirana pot se je nadaljevala desno od spomenika proti markirani, ki teče okrog Blegoša. V slabih 10 minutah sva stopila nanjo. To je pot ob Rupnikovi liniji, po kateri sva se že večkrat vračala v dolino in skoraj vsakič naštela drugačno število bunkerjev (ker tam večinoma hodiva pozimi, so skriti pod snegom). Ob ograji Leskovške planine, na kateri stoji koča, sva prišla iz gozda in po dobrih 20 minutah h koči. Od nje je pogled na Blegoš najlepši. Polknice so bile zaprte, a iz dimnika se je kadilo. Nekateri planinci (ni jih bilo veliko) so se napotili k vhodu, midva in še en par pa smo pomalicali kar v odprti lopi za kočo.
Od lope sva se odpravila skozi leso pri kažipotu (1391 m) Kal 1h. Spustila sva se čez gozdno cesto in pod njo po robu gozda. Kažipot levo Potok 1h in Davški most 2h je bil sicer vabljiv, a ker ni bilo gazi in sva imela to pot tudi v kopnem v spominu kot slabo označeno, sva se v Potok raje vrnila po daljši, spet čez Črni kal. Po približno četrt ure sva sestopila na gozdno cesto in nadaljevala desno po njej. Levo spodaj se je pokazal Potok. Knafelček je bil podčrtan z modro, znakom za dvonamenska pot, za planince in gorske kolesarje. Tudi na to cesto se je splazil sneg.
Kakih 50 minut od Koče na Blegošu sva bila spet na Črnem kalu in klobasa je bila zašpiljena. Zakoračila sva po cesti, po kateri sva prišla zjutraj gor. Niže se je dol grede udiralo tudi v kolesnicah. Po dobrih 20 minutah sva na razglednem ovinku šele zdaj opazila, da se z njega dobro vidi Prtovč, pogosto izhodišče za Ratitovec. Na Smrekovniku se je tokrat paslo kar enajst gamsov. Cesta je bila na novo splužena, plaz pred Potokom odstranjen. Pred Hribovcem čez dobrih 20 minut sva snela dereze.
Pozornost nama je pritegnila slika na pročelju, katere osrednji lik je stal na dvorišču (prav fotografsko ga je narisal mož njegove tete). Mladi Hribovčev gospodar je bil tisti, ki je pravkar splužil cesto. Plazovi se prožijo šele zadnji dve leti, prej jih ni bilo, sva izvedela. Povedal je, da je Matevžkova hiša, pri kateri sva parkirala, pred kakimi 30 leti pogorela in da se mu zdi, da od takrat na njej ni več spominske plošče (tudi ta je bila na Partizanskih spomenikih označena z modro zvezdo, ki je zdaj postala zelena, kar je znak za odstranjen spomenik). Pred približno 15 leti so hišo prodali in novi lastnik se je navdušeno lotil prenove in dozidave, potem pa kar nehal delati. Med drugo vojno je bilo v tem okolišu devet šivalnic in nekaj skladišč zdravil, na severno in južno Primorsko pa je vozila žičnica. Čeprav se Potok zdi odročen, je v vasi menda veliko otrok; v šolo jih vozijo v Železnike. Od Hribovca do avta je bilo le še pet minut.
Najin običaj, da Blegoš obiščeva vsako zimo, naju je že velikokrat nagradil s soncem in čudovito zimsko naravo, bilo pa je že tudi kar nekaj ponesrečenih poskusov, ki so jih pokvarili megla in oblaki. Letos se je zelo posrečil, Janiju se je celo zdelo, da najlepše doslej (bili smo 17. in to je njegova srečna številka). Pa še pri spreminjanju modrih zvezdic v rdeče (žal tudi zelene) sva bila uspešna. Res lep dan. Tako lep, da ni mogel počakati sedem mesecev, kolikor že zamujam s spletnim "dnevnikom", ampak je prišel na vrsto takoj.