Ona - Željko Kozinc: Slovenija je za dopustovanje nenavadno hvaležna dežela, še zlasti za aktivno dopustovanje, ki vključuje izletništvo in pohodništvo, odkrivanje in uživanje njenih neizčrpnih naravnih in kulturnih darov.
Iz katerega koli kraja ali pokrajine se lahko dopustnik z avtom v uri ali dveh zateče iz prometne gneče, hitrice in hrupa v neokrnjeno naravo ali zatišen turistični kraj, kamor koli na drug konec dežele. Dopust v Sloveniji tako širi meje domovanja in daje vsakdanjemu življenju novo vsebino. Vsaka slovenska pokrajina ima svoje dopustniške zaklade, po večini pa tudi turistično ponudbo: informacije, prenočišča, kulinariko.
ZGORNJA SAVINJSKA DOLINA
Sto opisov ne bi moglo izčrpati vseh lepot in čudes Zgornje Savinjske doline, območja, ki ga krasijo romantične ledeniške doline Logarska dolina, Robanov in Matkov kot ter druge globoke udorine v tem delu Alp, nad katerimi se bočijo strmi gorski grebeni. Površje odlikujejo številne krčevine, zajedle v temne gozdove. Z visokih valovitih gorskih teras, sedel, strmih hrbtov in plečatih pomolov nas pozdravljajo velike kmetije. Segajo do višine 1200 metrov in še čez, razpostavljene so po samotah in pustotah, po večini obrnjene na jug in k soncu. Kmetje Tolstovršniki, Osovniki, Macesniki, Prelesniki, Gradišniki (in kar je še drugih tukajšnjih kmetij z lepimi domačimi priimki na -ik) imajo s svojih dvorišč najlepše razglede v naših Alpah. Niso pa lepe le gore, ki so zlasti na severno stran izoblikovane izredno strmo, večinoma kar prepadno, še lepše na pogled je delo kmečkih rok: na splete košenih, pašnih in gozdnih površin, poti in polj. Domačinom je uspevalo z rodovi ustvarjati in obnavljati izredno kulturno krajino. Delo in narava prebivata v skladju, drug drugega sta zaznamovala. Obiskovalci ali dopustniki so tukajšnjemu kmetu že jasno pokazali, da bi radi tudi spali in jedli v njegovem tako mukotrpnem raju; ljubezen do narave da gre skozi (savinjski) želodec. Apetit globoko vznemiri že zven imen za savinjske jedi, kot so obrnenek in masunk, močnata jed s sladko smetano, mohovt, skuta z začimbami, sirnek, skuta, zorena v lesenih kadeh do ostrega okusa, sirnica, juha iz sirneka s krompirjem ... pa bela župa, st'rd, parlamajs, putrtohi.
POHORJE
To je mehko valovit, udoben svet, so razvejene ceste in sprehajalne poti, v zavetju gozdov pa stari, skrivnostni ekosistemi, kakršna so Lovrenška jezera. Ležijo v plitvih kadunjah iz šote, nikoli ne presahnejo, čeprav so brez odtokov in pritokov. Ovita so v stare pohorske pripovedke in bajanja, prav kakor v neprehodna barjanska tla, kjer ti čmokotajoče blato med hojo utegne požreti obuvalo. Zato je izletnikom bolje hoditi po brunčanih brveh, nekakšnih lesenih hodnikih, ki varno peljejo ob jezercih, in sredi obilja zraka ter prostora uživati prečudovite naravne čudeže na vršnem grebenu Pohorja. Prav na vrhu pohorskega razvodnega hrbta je večja rušnata uravnava z 21 lovrenškimi jezerci. Naravoslovci jih ljubijo, saj imajo v šoti nekakšen arhiv vegetacije v preteklosti, ne toliko v močvirju kot v pelodu, ki se v šoti ohranja tisočletja. A tudi v marsikaterem pešpotniku, ki se tu znajde prvič, se kakor ljubezen na prvi pogled prebudi prirodoslovec: vse, kar okoli njega diši, skače ali cvrči, tudi prijazno zre vanj. Dostop: od hotela Planja pelje do Lovrenških jezer čudovita markirana pot čez planje in skozi smrekove gozdove, dolga poldrugo uro lagodne hoje. Zelo primerno za družine z otroki.
REKA SOČA
Velja za eno najlepših rek v Alpah, nas poživlja, kadar koli pridemo na njene bregove. Alpski vršaci, tesno razvrščeni okoli nje, iztiskajo v njena senčna korita svoje zdravje in lepoto. Hči planin se koplje v žarečih in razkošnih svetlobah, oznanja naravne znamenitosti svojega povirja. Kaj je v Posočju vredno videti in obiskati? Iz krajev, ki so ohranili patino izročila in stare arhitekture, so zrasla turistična središča, obdana z naravnimi dragocenostmi in kulturnimi spomeniki:
Tu je predvsem Trenta, globoka dolina, ki seže v osrčje Julijskih Alp, in v njej:
– etnološki muzej in Informacijski center Triglavskega narodnega parka;
– izvir Soče, kristalno iskriv tolmun v romantičnem okolju Zadnje Trente;
– Mlinarica, rečica, ki se skozi globoko zemeljsko režo v Trenti zliva v Sočo;
– Juliana, alpski botanični vrt v trentarskem zaselku Pri Cerkvi;
– korita Soče, globoko izdolbena v apnenčasto dno doline pri vasi Soča.
Blizu Bovca, ki stoji v kotlini na stičišču čudovitih gorskih dolin Trente, Bavšice in Koritnice, so:
– največji turistični center območja ob vznožju visokogorskega smučarskega centra Kanin, ki je poleti tudi izvrsten planinski cilj;
– Kluže, osupljiva vojaška utrdba iz 19. stoletja in prve svetovne vojne;
– najmogočnejši slovenski slap, 104 m visoka Boka.
Kobarid, majhno mesto z veliko zgodovino, ima znamenit muzej s presunljivo pripovedjo o prvi svetovni vojni, v njegovi bližnji okolici je slap Kozjak, najnižji od deseterih sijajnih slapov izpod gore Krn, a najbolj skrivnosten, najbolj očarljiv; in Tonovcov grad, bogato arheološko najdišče iz pozne antike.
Tolmin, največje naselje in upravno središče Posočja, ima v bližini:
– korita Tolminke in Zadlaščice, kjer je najnižja točka Triglavskega narodnega parka;
– Javorco, pretresljivo spominsko cerkvico iz prve svetovne vojne;
– Kobiljo glavo, razgledno goro, najboljše vzletišče za jadralne padalce v alpskem delu Evrope.
KAJ JE NAJLEPŠEGA NA GORENJSKEM?
Župniki v Gornjesavski dolini so se radi prepirali, katera od dolin, po katerih se pride v julijske gore, je lepša. Aljaž z Dovjega je navijal za Vrata, Kranjc iz Kranjske Gore za Pišnico, Lavtižar iz Rateč pa za Tamar. Potem so se sestali na znanem razgledišču na Srednjem vrhu nad Gozdom in se končno zedinili: najlepša od dolin je Martuljek. Kakor gornjesavski župniki bi se vsi lahko prepirali, kaj je najlepšega na Gorenjskem, kam se najbolj splača podati na dopust ali izlet. Da je Gorenjska res priljubljena dežela slovenskega izletništva, najbolj priča sobotna in nedeljska gneča na njenih cestah. Bled je izhodišče za obisk sijajnih izletniških točk, kot so dolina Radovne, Vintgar ali Pokljuška soteska. Gozdna planota Pokljuka ponuja širna in mirna sprehajališča, nad planoto pa je razmeroma lahek pristop na lepo in prijazno goro Viševnik, ki je visoka že nad 2000 metrov. Na jug se pod Pokljuko ugreza bohinjska deželica, s sončnimi pastirskimi planjavami Uskovnica, Gorjuše in Zajamniki, kjer so planšarski stanovi tako posrečeno razvrščeni, da se Zajamniki imenujejo tudi »alpska ulica«. Sami mikavni izletniški cilji!
Triurni sprehod okoli Bohinjskega jezera zaleže že za celodnevni izlet in ponuja polno doživetje tega naravnega čudeža, ki mu pravijo tudi oaza Alp. Kdor pa je prijatelj bolj razgibane hoje, se lahko odloči za kak višji cilj nad jezerom: za grebensko pot po nekaterih vrhovih Spodnjih Bohinjskih gora, kot sta Rodica ali Vogel, pri čemer veliko višine pridobi z vogelsko žičnico. Zmeraj so odprte tudi poti k slapu Savica, pod botanično bogato in geološko raznovrstno goro Črno prst, v slikovito korito reke Mostnice ali na izvir rečice Bistrice. Iz gorske doline Voje pelje gozdna cesta do planine Blato, od koder se razvejejo zanimive, ne preveč naporne planinske poti v pastirske planine Vogar, Laz, Dedno polje, Ovčarija, vse do Doline Triglavskih jezer. Tu živi prastara bohinjska planšarska kultura v svojih preostankih, pri čemer seveda gorska narava še zmeraj neomejeno razklada svoja čuda.
...