Delo: 29. maja 1981 o odpravi Lotse 1981
Stena je preplezana
Tudi vrh dosegljiv
Člani naše himalajske odprave »Lotse 81« so se vrnili domov - Za vzpon na vrh bi potrebovali samo še dva dni lepega vremena
LJUBLJANA, 28. maja - Upadli in utrujeni obrazi naših članov naše himalajske odprave »Lotse 81«, ki so se danes vrnili domov, so bili nadvse zgovoren dokaz, kakšne težave so imeli v južni steni 8511 metrov visokega Lotseja, na katerega so se nameravali povzpeti po izredno zahtevni smeri, ki je doslej ni zmogel še nihče. Prve izjave udeležencev odprave pa govore tudi o tem, da so plezalci žrtvovali za vzpon prek stene in osvojitev vrha prav vse, kar je bilo v njihovih močeh.
»Plezalci so naredili mnogo več, kot je bilo pričakovati. V izrednem finišu so preplezali to zahtevno steno, ki se je doslej še nihče ni resneje lotil. Prav ti, ki so v steni že bili, pa so bili prepričani, da je od sredine naprej ni mogoče preplezati,« je med drugim povedal po prihodu na brniško letališče vodja odprave Aleš Kunaver, ki je posebej poudaril tudi, da je bilo vreme v času, ko je naša odprava naskakovala steno in vrh, na moč neugodno.
»Letošnja pomlad je bila na Lotseju kar se da čudna. Vsak dan od enajste ure dalje je snežilo, kar je takoj povzročilo tudi plazove, ki so kar valovili,« je pripovedoval vodja odprave. »Vreme je otežkočalo delo v steni in prav to je bilo za plezalce težko psihično breme, ki pa so ga vendarle zmogli. Nazadnje je odpravo ločilo od viha samo 50 metrov tehničnega plezanja in 250 metrov položnega grebena, vendar se je morala zadnja naveza odpovedati vrhu, ker v snegu ni bilo mogoče nadaljevati po zamišljeni smeri. Zato je šla naveza v levo varianto in preplezala steno.«
Viki Grošelj, ki je bil z Marjanom Kregarjem v prvi jurišni navezi za vrh Lotseja, meni, da je v normalnih razmerah prek južne stene vrh dosegljiv. »V dveh mesecih pa so bili vsega štirje lepi dnevi,« je povedal Grošelj. »Ko sva šla s Kregarjem v odločilni naskok, sva šla iz tabora štiri kar naravnost v šestega, iz petega pa sva nosila vsak 15 kg, kar je za višino 8.000 m precejšen napor. Naslednji dan sva na težavnem grebenu nad taborom 6 napela 50 m vrvi. Delala sva brez dodatnega kisika, pa tudi ponoči nisva vdihavala zaloge iz bomb. Že ob štirih zjutraj naslednji dan sva nameravala naprej, a je bilo zaradi viharja nemogoče. Čez dve uri sva z bombami nato le krenila, ko pa sem prišel do konca vrvi, sem čutil, da mi v hudem mrazu in viharju noge otrdevajo. Nič se ni dalo več narediti, treba se je bilo vrniti v šotor. Dobil sem zmrzline, a k sreči brez velikih posledic.
Tudi Nejc Zaplotnik, ki je bil član ene izmed jurišnih navez, je mnenja, da bi bilo ključni del pred koncem stene mogoče preplezati v lepšem vremenu. »Ne morem reči, kakšne težavnostne stopnje je ta del. Navpičen je.« je povedal Zaplotnik. »Samo dva dni lepega vremena bi morali imeti, pa bi dosegli vrh. V teh razmerah pa je bilo nemogoče."
Franček Knez in Vanja Matijevec se kot zadnja jurišna naveza sploh nista lotila ključnega dela, temveč sta se spustila na snežišče levo od nameravane smeri. »Gazila sva v sipkem snegu in se vdirala do pasu. Prišla sva skoraj na vrh grebena, vendar sva se morala obrniti, ker je bilo že zelo pozno.« je dejal Franček Knez. ki je dodal, da na bivakiranje ni bilo niti misliti.
Ob prihodu so člane odprave pozdravili številni prijatelji in planinski delavci, med njimi tudi predsednik PZS inž. Tomaž Banovec in častni predsednik planinske organizacije dr. Miha Potočnik.
JOŽE DEKLEVA