zapis o reševanju ujetih v kraško jamo

Nedavno reševanje v Križni jami opisuje pripadnik Slovenske vojske, vojaški uslužbenec Luka Bulovec, ki v prostem času vrši poslanstvo jamskega reševalca in jamskega potapljača. Pri reševanju družine in vodnikov, ujetih v tej svetovno znani osem kilometrski kraški jami z 22 podzemnimi  jezeri, je sodeloval z drugimi pristojnimi službami. Takole se spominja dogajanja.

Izlet z zapletom.

6. januar se je za zame, verjetno pa tudi za dva vodnika in tri turiste – mamo, njeno hčer in partnerja, ki so se ob osmih zjutraj podali v Križno jamo, začel popolnoma običajno. Če se je tako začel, se gotovo ni tako nadaljeval …

Čas je za vrnitev, peterice se še ni.

Obiskovalcev jame ob 15h, ko naj bi se vrnili, ni bilo nikjer. V takšnih primerih se sproži za to predviden protokol. Dežurni vodnik je najprej opravil  izvidniški ogled od vhoda do jezera. Pogrešanih oseb ni našel, zato je takoj aktiviral Jamarsko reševalno službo – JRS.

Številni se vključijo v akcijo reševanja.

Prvi reševalci so bili na lokaciji ob 18h, aktivirali so postojnske in ljubljanske kolege ter potapljače Enote za hitre intervencije Uprave RS za zaščito in reševanje, vod za tehnično potapljanje ter štab Civilne zaščite Občine Cerknica, ki je celoten čas intervencije skrbel za popolno logistično podporo reševalnim enotam. Pomagali so tudi Civilna zaščita Cerknica, prostovoljni gasilci iz Cerknice in Iga ter taborniki - rod Jezerska ščuka. V pripravljenosti je bila ves čas tudi služba nujne medicinske pomoči.

Poklicali so tudi mene.

Aktiviran sem bil ob pol osmih zvečer, bi sem doma - v Postojni.  Na kraj intervencije sem prispel okoli 20.20. Naša prva naloga je bila priprava opreme za zavarovanje poti - nabijalnih kompletov, vponk, vrvi - in prenos najnujnejše jamarske in potapljaške opreme. V jamo sta odšla prva potapljača, ki sta preplavala zaliti del za prvim jezerom in napredovala naprej proti toku.

Kako premagati vodo?

Med prenosom opreme smo ugotovili, da je voda že zalila del opremljene poti med vhodom in jezerom. Naredili smo varovan obhod po skalni polici nad potjo, ki bi omogočil nadaljnji prenos težjih kosov opreme do suhega zavarovanega dela poti.

S prvo ekipo smo opremili sidrišča in napeljali varovalno vrv nad polico, prenesli dodatni čoln, ga sestavili in predali naslednji ekipi, ki ga je prenesla do jezera. Nato smo pomagali pri opremljanju drugega para potapljačev, ekipa za zveze je v vmesnem času napeljala povezavo od vhoda v jamo do vstopne točke potapljačev za prvim jezerom.

Bivak, hrana in obleke za pogrešane.

Ko sta prva potapljača porabila opremo za zavarovanje poti, sta se vrnila nazaj do izhodišča in se po zvezi javila v štab. S prvo ekipo sem pomagal pri prenosu potapljaške opreme in oskrbovalne opreme za pogrešane - hrana, oblačila - od vhoda v jamo do vstopne točke v vodo. Drugi par potapljačev je bil že pripravljen, zato sta se pridružila prvemu, v katerem je tudi vodja potapljaške ekipe.

Izdelava načrta.

Dorečene so bile še zadnje podrobnosti potopa. Voda v nadaljevanju jame ni dosegla večje globine in ne zalila jame v celoti ter je omogočala plavanje na površini večji del poti. Prvi sifon (nižji prehod) še ni bil v celoti zalit. Potrebno je bilo krajše prečenje zalitega drugega sifona, ki se ga je lahko preplavalo z manjšo tlačno posodo brez dodatne zahtevnejše potapljaške opreme, ki bi otežila napredovanje potapljačev.

Dan se je začel zgodaj, prvi odšli počivat.

V nedeljo so se štirje potapljači odpravili v jamo ob 00.30. S kolegom rezervnim potapljačem sva se odpravila domov na počitek z navodilom, naj se vrneva okoli poldneva oz. na poziv v primeru nuje - s suho obleko in osnovnimi kosi potapljaške opreme. Pred spanjem sem seveda najprej pripravil opremo.

Izmene.

Sprejeta je bila odločitev, da bo delo potekalo v izmenah, kolikor je mogoče. Naslednji dan smo delo prevzeli potapljaška ekipa Enote za tehnično potapljanje, jaz in kolega potapljač rezervne sestave jamskih potapljačev JRS. Ekipe na površju se menjajo na 12 ur.

Končno dosežejo pogrešane.

Potapljaška ekipa JRS je okoli 4h v nedeljo zjutraj dosegla pogrešane osebe na lokaciji v jami, ki je poimenovana Križna gora in se nahaja dobra dva kilometra od vhoda. Po oskrbi so se vrnili proti izhodu in ob 6.12 prišli iz jame. Razveselili smo se novice, da so ujeti živi, zdravi in nepoškodovani. Čaka jih še dolga pot, da bodo dosegli sončno svetlobo.

Reševanje se je šele dobro začelo.

Druga ekipa potapljačev je ob pol osmih zjutraj začela s pripravami na potop in načrtovanjem reševanja. Sklenili so, da se reševanje izvede le v primeru, da voda upade dovolj, da bo ob plavanju v potapljaških oblekah omogočala peterici dihanje na površini celoten del poti. Reševanje s potopom se bo izvedla le v primeru drastičnega poslabšanja zdravstvenega stanja družine in vodnikov ali drugega poslabšanja okoliščin, ki bi narekovale takojšnjo evakuacijo. Za prenos se pripravita dva reševalna kompleta. Prvi vsebuje potapljaške obleke za reševane za primer, če bo reševane možno rešiti isti dan. Drugi je oskrbovalni s hrano in zdravili, ki se dostavi ujetim v jami, če evakuacija ta dan ne bo možna.

Postaja vedno bolj zahtevno - voda narašča.

Voda v jami je v vmesnem času na naše razočaranje, začela naraščati in zalila preostanek dela zavarovane poti do jezera. Zalita je bila tudi obhodna pot, ki jo je prva ekipa opremila prejšnji dan. Prenos opreme je bil otežen. Osebje Križne jame je opozorilo na močan tok v tem delu, ki lahko zajame človeka in ga odnese v bližnji sifon. Delo suhih ekip v teh razmerah ni bilo možno.

Priključil sem se drugi ekipi.

Rezervna potapljača sva se pridružila ob 11.30, potapljači smo se razdelili v dve ekipi. Prva naj bi odšla v jamo z naslednjim paketom oskrbe in specialnimi suhimi oblekami za ujete osebe. V kolikor bo do večera vodostaj v jami padel in odprl trenutno neprehodne dele, bodo izvedli evakuacijo oseb. Če bo voda previsoka, da bi bila evakuacija popolnoma varna, bodo opravili oskrbo ujetih oseb in se vrnili iz jame. Druga ekipa naj bi dodatno opremila tehnično zahtevni potopljeni del poti do jezera. V jamo smo se odpravili ob približno 14. uri.

Slaba novica!

Prva ekipa je kmalu po vstopu v vodo za jezerom prek zvez javila, da je prvi prehod zalit. To je pomenilo, da ta dan reševanje ni bilo možno. Glede na okoliščine, je bilo to pričakovano. Do ujetih oseb je odnesla dodatne zaloge hrane in zdravil.

Druga ekipa, v kateri sem bil, je v toku prečila zaliti del poti do jezera in postavila dvojno sidrišče na suhem delu na gornjem koncu zalite poti. Nadaljevala je z opremljanjem z varovalno vrvjo po toku navzdol  ob steni tik nad vodo po celotnem delu zalite poti do izhoda na suho. Hkrati je pobirala staro varovalno vrv, ki je bila potopljena in je zato predstavljala nevarnost zapletanja ob prehodu. Z vponko na varovalni zanki sem se vpel v varovalno vrv, ki jo je napeljeval potapljač pred mano in pod vodo poskušal otipati sidrišče stare varovalne vrvi, da bi jo osvobodil iz sidrišča. Delo je potekalo v močnem toku in naraščajoči vodi do vratu. Tok me je med delom večkrat spodnesel. Ujel sem se in poskušal najti čimbolj stabilen položaj, ter se osredotočil na delo. Zaradi bučanja vode je bila komunikacija z ostalimi potapljači močno otežena. Z delom smo zaključili okoli 17h in čakali v pripravljenosti v primeru, če se prva ekipa med 19. in 20. uro ne bi vrnila.

Narava ne popušča, pa tudi mi ne.

Prva ekipa je napredovala v težjih razmerah kot tista prejšnji dan. Ob pričakovani uri se ni vrnila. Pričelo nas je skrbeti. Zato je druga dobila navodilo, da se pripravi za odhod v jamo ob 22h. Eno uro prej se je prva končno javila s točke zvez. Sprejeli smo jo pri izhodu iz poplavljenega dela poti in ji pomagali pri prenosu opreme. Vsi navzoči smo se dogovorili, kako bomo ravnali v ponedeljek. Z delom sem zaključil ob desetih zvečer.

Luč na koncu tunela.

Voda je 8. januarja močno upadla, razmere so bile dovolj dobre, da bi lahko poizkusili z reševanjem ujetih. Dobra volja je naraščala s pričakovanjem. Začeli smo ob osmih. Večji del poti do jezera je bil  spet nad vodo in omogočal varen prehod. Skrb je zbujal prehod reševancev skozi brzice za jezerom. Deloma jih je zavaroval prvi par potapljačev, a je varovalna vrv začela popuščati.

Delaj in …plavaj!

Potapljači so se spet razdelili v dve ekipi. Prva bo prenesla potapljaške obleke do ujetih in poskusila z evakuacijo. Druga ekipa, v kateri sem bil, bo pospremila prvo ekipo del poti prek brzic za jezerom, nato pa dodatno opremila tehnično zahtevni del poti čez brzice, kjer bo varovala reševane pri prehodu čeznje do izhodne točke, kjer jih čaka suha ekipa JRS. Začeli smo uresničevati načrt. Delo je potekalo med plavanjem v toku med posameznimi suhimi deli brzic. Okoli 11.30 smo zaključili z opremljanjem in v potapljaški opremi čakali na predviden prihod prve ekipe.

Prehod skozi vodo v deželo rešenih.

Reševalna akcija zadnjih dni je pustila na reševalcih pečat utrujenosti, ki pa je bila poplačana okrog dveh popoldne, ko smo na dogovorjeni točki čakanja za prvim jezerom zaslišali glasove prihajajoče prve ekipe in z njo ujete, zdaj že skoraj rešene. Odpravili smo se v vodo na svoja mesta ob varovalni vrvi. Člane družine smo prepeljali čez brzice s čolnom, dva sta jih preplavala v suhih oblekah. Njihovo olajšanje je bilo vidno in dobra volja je naraščala. Na suhem delu jih je prevzel suha ekipa.

Potapljači smo pospravili za seboj – prenesli smo opremo. Skupaj z rešenimi smo se odpravili do izhoda. V ponedeljek, 8. januarja, ob približno 15.00 smo jih predali v pregled in oskrbo medicinskemu osebju.

48-urni reševalni maraton je zaključen.

Po točno dveh dneh reševanja in številnih vtisih je nastopil čas za pospravljanje. Skupaj z drugimi sem se preoblekel v suha oblačila in pomagal pri pospravljanju in nalaganju reševalne opreme. Njen del bo ostal v jami do takrat, ko bodo razmere omogočile njen varen. Z delom sem zaključil ob šestih zvečer, vesel, ker sem vedel, da nas vse, tako reševalce kot rešene, že naslednje jutro čaka svetloba belega dne.