Bohinj. Cesta na Blato sneženo - ledena. Do Planine pri Jezeru je shojeno, do Dednega polja malo manj, do Ovčarije še manj, naprej pa ...
Na Ovčariji dvajset ruševcev (ne lažem, čeprav sem "jagrsko dete"). Odleteli so še preden je reklo škljoc. Naprej pa... Ja, višje ko sva šla, manj je bilo snega. Narobe svet! Prisojna pobočja nad Štapcami skoraj kopna. Na vrhu Male Tičarice si vzameva čas za razmislek. Nazaj? Ah - brezvezno vprašanje!
Velika Tičarica. Hudiča! Za dereze je premalo snega. Brez njih pa... Led!
Na srečo ne traja dolgo, proti Kopici je končno več (pomrznjenega) snega in hoja z derezami in cepinom postane čisti užitek. Kar v zaletu preskočiva obe Zelnarici. Doseževa sedelce Vrata. Dovolj? Ja! Koliko je še do teme? Uro in pol. Torej ji ne bova ubežala. Toda zakaj bi hodila po senci skozi Dolino za Kopico, če greva lahko čez Vogle. Pa še sončni zahod bova videla.
Razmere so še vedno odlične. Skoraj v trenutku sva na Zadnjem Voglu. Sonce se je dotaknilo Krna, našega spečega leva. Čez Srednji in Prvi Vogel me moja draga že priganja, jaz pa veselo slikam. Barve so neverjetne... Na sedlu med Slatno in Prvim Voglom naju ujame mrak in prestrašijo gamsi (ali pa sva midva njih).
Greva še na Slatno in Kredo, da bo 10 x 2000? Rajši ne. Me bo kdo kregal, da preveč divjava po hribih.
Gazi navzdol ni. Nekako se skotaliva na Dedno polje. Noč. Na planino sva prišla po prečni poti in ne po markacijah. Tudi prav, po temi se jih tako ne vidi. Sva spoznala še eno pot – na otip. Navzdol gre tudi brez luči. Sneg odseva svetlobo lune in zvezd. S cestnimi akrobacijami ob spustu v dolino ni bilo tokrat nič. Nekdo je nasul pesek in vse pokvaril.
Mogoče bodo v planinskem domu pripravili silvestrovanje. Na najini celodnevni poti nisva srečala nikogar. Le na Dednem polju je v eni od hišk gorela luč ...