Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (113)
Spomeniki in žrtveniki, »sporni« križev pot in plošča nadvojvodi, morda res petstoletna gostilna in začarana soteska s preveč črkami
Pod prevalno strmino se dolina Ljubeljske Borovnice nekoliko uravna; med nekdanjo Malejevo trgovino in gostilno Dajčpeter stoje redke domačije vasice Brodi/Loibltal. Sledi klanec na Mali Ljubelj, kjer je natresen zaselek Sopotnica/Sapotnitza. Cesta se mora tu v višino ogniti ozki in globoki debri, imenovani Čepa; po njej se Borovnica toči proti Dravi.
Vas Brodi se imenuje po brodenju čez vodo, ki je nekoč sproti odnašala zasilne mostove. Središče kraja je pri novogotski cerkvici sv. Lenarta (720 m), postavljeni leta 1859, ko je bila stara Lenartova cerkev visoko pod Ljubeljem porušena in opuščena. Oba oltarja iz leta 1902 sta delo mojstra Matjaža Slame (1902).
Do zadnje jeseni so v cerkvi visele tudi podobe križevega pota s slovenskimi napisi. Prenapeteži, menda iz Borovelj, so jih odstranili (in vrgli v smeti!), ker so se baje odločili cerkev prenoviti. Razburjenje je bilo veliko, saj je večina Brojancev slovenska; dejali so, da še Hitlerjevi oblasti napisi niso bili napoto. Škofija, ki je obsodila to dejanje, je zaukazala, da morajo biti napisi na novih podobah dvojezični.
Na majhnem in skromnem pokopališču pri cerkvi se mi je pogled ustavil na dveh grobovih. Na prvem je samo nemški napis »neznani Srb«, kar spominja na boje za Ljubelj leta 1919. Na drugem pa je slika dveh otrok, napis v hrvaščini pa pove, da sta tu pokopana enoletni in osemletni Delano in Boris, ki sta zakoncema Bračić med begom čez mejo oktobra 1959 zmrznila. Na obeh grobovih je bilo cvetje.
Od Lenarta do Petra
Pod cerkvijo stoji ob cesti kapelica s poznogotskim kipom sv. Lenarta iz stare cerkve. Kapelica, narejena iz dveh rimskih kamnov, nagrobnika in oltarčka, je eden od dokazov, da je bila ljubeljska pot že pred dvema tisočletjema obljudena.
V Brodeh se je leta 1944 rodil zgodovinar dr. Avguštin Malle, začetnik slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu in raziskovalec vprašanj slovenske manjšine, še posebno tiska in šolstva.
Na spodnjem koncu kraja stoji kar mogočna in vedno bolj priljubljena gostilna Nemški Peter/Deutscher Peter (700 m), ki naj bi bila omenjena že leta 1499. Zgodba pravi, da je ime nastalo leta 1728, ko je prišel cesar Karel VI. na odprtje ceste in se je hotel pogovarjati z vaščani, pa nihče razen gostilničarja Petra Čauke ni znal nemško.
Gostilna je izhodišče več planinskih poti. Najbolj shojena je pot (št. 653), ki drži v sotesko Čepo. Nemalo planincev pa od tod naskoči izjemno razgledni Grlovec/Harlouz ali Ferlacher Horn (1840 m) po poti (št. 603), ki zahteva triurni vzpon. Od te smeri se odcepi pot (št. 639), katere cilj je preval Oselca/Eselsattel (1175 m), od koder je tudi celovit razgled na severna ostenja Košute. Na zahod pa drži pot (št. 603) čez Kozjo reber/Geissrücken) v Poden/Bodental.
Pod Sopotnico sopejo šumi
Onstran spomeniškega kamnitega mostu iz leta 1780 se cesta naglo vzpne celih osemdeset metrov gor na Mali Ljubelj/Kleiner Loiblpass (759 m), preval nad skritim tokom Borovnice, ki tu steče v globoko tesen Čepo.
Malo pod prevalom cesta premosti Žabnico, ki privre iz Podna in v slapovih pada pred Hudičevim mostom. Nato sta dve ostri serpentini, kar se da zoprni, če je pot poledenela. Na zidu sta spominski plošči; prva hvali razširitev ceste leta 1615, druga pa spominja na obisk (1804) nadvojvode Janeza.
Pri Malem Ljubelju je zaselek Sopotnica, kjer je razpotje, a vas ni dobila ime po sopotju, temveč po sopotih, slapovih ali šumih, ki sopejo v tesneh.
Tu se od glavne smeri odcepi cesta, ki drži v Slovenji Plajberk in Poden. V Sopotnici stojita ob cesti velika nekdanja carinska vojašnica in majhna cerkev sv. Magdalene iz leta 1331. Ob njej je spomenik padlim brambovcem v bojih za Ljubelj leta 1919. Na naši strani Ljubelja sem prezrl ali pa nisem opazil kakega spomenika fantom, ki so padli v teh bojih ...
Šestnajst črk za Čepo
Soteska Čepa ali Tscheppaschlucht, za katero Nemci porabijo kar šestnajst črk, je največji in najlepši karavanški vintgar, skrit v globokem in ozkem skalovitem grlu med Grlovcem na vzhodu in Žingarico na zahodu.
Po njej je speljana po lesenih mostovžih skrbno zavarovana pot. V globini med prepadi je nemalo slapičev, brzic, tolmunov, balvanov, skočnikov in šumelišč. Ohranja se tudi zanimiva, povsem samobitna flora.
Turistična točka v soteski je Zlati studenček/Goldenes Brünnl (586 m), kjer pobirajo vstopnino. Tu je v vejevju nad sotesko andrenalinski park Korenovih fantov. Nad njim je nad glavno cesto veliko parkirišče. Soteska je odprta od sredine maja do druge polovice oktobra. Za izletnike je v tem času na voljo avtobus, ki vozi med omenjenim parkiriščem in Nemškim Petrom.
Legenda trdi, da je imela v gošči nad Čepo svojo kočo čarovnica Barba. Če so jo ljudje kaj užalili, je vrgla kamen v globino, da so se takoj zakadili oblaki in stresli točo na bližnje vasi. Sicer pa naj bi bila Barba tudi dobrosrčna in je rada pomagala ljudem, zlasti še, ko so iskali kaj izgubljenega. Če si kaj izgubil, so rekli: »Bo že Barba našla!«
Čepa naj bi dobila ime po čepu, velikem balvanu, ki je nekoč začepil sotesko, a ga je potem odplavilo. Večina imenoslovcev pa meni, da je ime keltsko. Zanimivo je, da so v retoromanski Švici, nedaleč od St. Moritza, hrib, jezerce in soteska Tscheppa. Tudi tam so se zbirale čarovnice.
Keltski žrtvenik v Podljubelju
Za Čepo leži koroški Podljubelj (518 m), stara furmanska vas, kjer so bile nekoč fužine; še stoji mala graščina, kjer je bil sedež žebljarske bratovščine.
Cerkvica sv. Trojice je iz leta 1650. V njeno steno je vzidan žrtvenik keltski boginji Belestis; postaviti ga je dal Latinus, suženj Tapponiusa Macrinusa. Podoben žrtvenik, naročil ga je sam Tapponimus, je vzidan v vaško obcestno znamenje.
V vasi je razpotje, s katerega na desno zavije pot naravnost v Borovlje, leva glavna cesta pa drži mimo slovenske gostilne Mak proti Podgorju in Kožerntavri k mostu čez Dravo. Prav vam bo prišel zemljevid Karavanke/osrednji del (1 : 50.000).
Drago Kralj