Primorske novice - Jože Hočevar: Med stvarmi kraljuje red, saj med njimi teče trdna meja, kjer nima ne na tej in ne na drugi strani nihče vsega prav. Tako nekako bi preprosto poslovenili besede modrega latinskega Horaca: Est modus in rebus, certi sunt denique fines …
Zapisane so bile pred 2000 leti, in še držijo. Nekatere meje še zmerom ostajajo, čeprav tiste med državami že padajo, mnoge pa podiramo tudi mi, ljudje. A se izkaže, da večkrat ne ravnamo prav.
Pomislimo na Mladića, ki je meje kar podiral. Pa ni imel prav ne na tej in ne na oni strani tanke ločnice med pravim in nepravim, našim in nenašim, srbskim in nesrbskim. Vdove in sirote na srebreniški strani meje, ki jim je pobil očete, brate in može, so ga vrgle v Dantejev pekel na dno, kjer Satan kuha in peče vse grdobe že, ko še žive tavajo po svetu. In tudi na drugi, na srbski strani meje Mladiću niso vsi dejali, da je delal prav, ko je nedolžne klal, in so ga poslali pred sodni stol v Haag.
A pustimo Mladiće, hudobe brez mejá, čeprav imajo neštete mladiče, ki bodo na svetu še uprizarjali krvave plese zla. Ostanimo pri mejah, ki veljajo v jeziku. Zaustavimo se pri naših podomačenih imenih za kraje, posebno v naši soseščini, in poglejmo, če se pri njih pokaže kaka meja.
Ko smo dolga stoletja živeli - tako smo radi rekli - pod mačehovsko Avstrijo, smo mnoga imena krajev znotraj njenih mej kar ponaševali: češki Prahi smo rekli po naše Praga; glavno mesto države Wien smo po Donavi preimenovali v Dunaj, in ko smo šli na Dunaj, smo pustili trebuh zunaj, tako je bilo v cesarskem mestu vse drago; Salzburg, kjer so imeli obilico soli, smo spremenili v Solnograd in njegovo pokrajino v Solnograško; Innsbrucku, mestu v Tirolih, katerega prevod bi se glasil “most na reki Inn”, smo nadeli ime Inomost; ime za mesto Graz na Štajerskem nam je pa tako in tako zvenelo po domače, zato smo mu rekli kar Gradec.
Tudi krajem bliže po Italiji, ki je bila nekaj časa globoko v Padsko nižino pod Avstrijci, smo dajali podomačena imena: Milano je postal Milan; Torino Turin; mesto Venezia Benetke, pokrajina Venezia pa Benečija; furlanski Udin (Udine) je bil za nas domačnejši kot Videm.
Posebno pozornost pa smo namenili imenom krajev po deželah v neposredni soseščini po Koroškem, po Istri in obmejni Hrvaški, koder so živeli tudi naši rojaki. Nikdar nismo šli v Klagenfurt, ampak zmerom le v Celovec, saj smo bili prepričani, da so ga avstrijski Korošci posneli po našem imenu za to mesto. To ime namreč pomeni kraj, kjer veter tako močno piha, da kar cvili; zato Cvilovec > Cvelovec > Celovec. Nemški glagol klagen tudi pomeni tožiti, cviliti, jokati, zato Klagenfurt.
Beljak je imel podobno zgodbo, saj so po mnenju naših prednikov Avstrijci njegovo ime naredili tako, da so bolj po svoje izgovorili naš Beljak in ga ponemčili v Villach.
Na Hrvaškem so se nam imena krajev zaradi njihove slovanskosti povečini zdela tako bratska, da jih nismo kaj preveč preoblačili po kranjsko. Vendar nekatera smo: kvarnersko Rijeko smo po naših alpskih vodah preimenovali v Reko; istrska Pula, ki je pod Avstrijo bila pomembno vojaško pristanišče in sedež vojne mornarice, je za nas postala Pulj. To ime se je med nami zelo udomačilo in se še danes ohranja tudi zato, ker so v puljskem mornariškem arzenalu, pisarnah, skladiščih in delavnicah bili v času Avstrije zaposleni mnogi Slovenci; med drugimi tudi Cankarjevi sorodniki, ki jih je pisatelj obiskoval in v Pulju pisal nekatera svoja dela.
Danes, ko se svet vse bolj povezuje in enoti, pa se nam vse bolj odpira vprašanje, kje je meja, do katere taka podomačena imena lahko po mili volji zapisujemo po svoje: Pulj, ne Pula, Dunaj, ne Wien; od kod naprej pa taka imena obvezno pišemo v uradni, izvirni obliki. Torej kdaj naj Pulo pišemo kot Pula, ne Pulj, in kdaj naj Udine bo Udine, ne Videm. Sodobni svet vse bolj trdo terja, da se zaradi boljšega medsebojnega razumevanja vsa imena krajev zapisujejo v izvirni ali čim bliže izvirni obliki. Če na primer razgrnemo turistični zemljevid za avtomobiliste, ne bomo na njem našli in prebrali imen Turin, Benetke, Dunaj, Rim ali Solnograd, ampak bodo ta mesta zmerom zapisana Torino, Venezia, Wien, Roma, Salzburg. In kako potem izbirati med Pulo, Puljem, Villachom, Beljakom, Klagenfurtom, Celovcem in podobnimi dvojnimi imeni? Kako naj jih zapišemo na pismu, ki ga pošljemo v Istro v Pulj ali v Beljak na Koroškem? In kako na obcestnih smerokazih?
Globalizacija vedno bolj zahteva, da čim bolj poenoteno zapisujemo imena krajev, mest, držav in rek. V to smer je zavil korak sodobnega sveta. In kje je meja med enim in drugim načinom zapisovanja takih dvojnic? Načelno se je najbolje držati naslednjega pravila: ko sta sporočilo in pisanje namenjena širšemu, mednarodnemu, svetovnemu občinstvu, uporabljamo izvirna, uradna, mednarodno uveljavljena imena krajev, mest, držav: Udine, Villach, Klagenfurt, Wien, Roma, Venezia - čeprav namesto Klagenfurt zmerom rajši pišemo Celovec. Ko se pa obračamo na ožje, pohlevniško domače poslušalstvo, uporabljamo podomačena imena: Beljak, Celovec, Videm, Dunaj, Rim, Benetke.
Je red v stvareh in so še zmerom nekatere meje - est modus in rebus, certi sunt denique fines. Določene meje zmerom obstajajo, le ugotavljati jih moramo sproti, ker se spreminjajo.
Je potemtakem, drage bralke in bralci teh vrstic, dobro ali ne, da so Primorske novice kot vseslovenski, ne krajevni dnevnik zapisale: “Mangrt povezuje Slovenijo in ZDA” - če pa v vseh naših pravopisih, krajevnem leksikonu, enciklopediji, na zemljevidih in v Atlasu Slovenije najdemo zapisan le mednarodno priznani Mangart, nikjer pa Mangrta iz bovškega narečja?
Dvomite, kako je boljše? Ne jezite se, tudi urednik je dvomil - enkrat je zapisal Mangart, drugič Mangrt. Lepo vas pozdravljam do prihodnjič!
Prof. Jože Hočevar