Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Za planotasto Komno velja, da ji ni para med turno smučarskimi rajskimi vrtovi ...
... manj pa je znano, da se tam zgoraj razprostirajo kar tri planote istega imena, tista najvišja, ki že seže pod Lepo Špičje in k Triglavskim jezerom, Zgornja Komna, pod njo Lepa Komna, njihovo najnižje nadstropje pa si je vzela v last Spodnja Komna, izhodišče našega tokratnega visokogorskega potovanja na smučeh, potovanja, na katerega se potem, ko ga enkrat okusiš, rad in pogosto vračaš.
Med Komno in Voglom
Vse zasneženo gorsko prostranstvo med Voglom in Komno
Na začetku naše poti stoji Dom na Komni (1520 m), vse leto odprto, prostorno in gostoljubno domovanje, do katerega najenostavneje pridemo od Savice, kjer je konec vse leto prevozne ceste, nato pa se po udobno speljani poti vzpnemo do doma. S sončne terase pred njim je lepo pogledati kamor koli. Na severu se oko ustavi na vrhovih gora, ki gradijo zidove nad Triglavskimi jezeri, na vzhodu zdrkne pogled v temno globino Bohinjskega jezera skoraj kilometer pod našimi nogami, zahodno obzorje se riše v elegantnem loku Vratc (Bogatinskega sedla), ki se na levi vzpnejo v ostro piramido Malega Bogatina in naprej k Mahavčku, na desni pa v valovje vrhov nad Gracijo, vse tja do Lanževice. Prav gotovo najbolj vznemirljiv pogled pa je tisti proti jugu, kjer opazimo tudi dobršen del naše poti. Tam se ob mogočni Podrti gori in visokem Tolminskem Kuku k nebu vzpenja veriga Spodnjih Bohinjskih gora.
Na našem potovanju s Komne na Vogel se kljub veliki izbiri vrhov vse naokrog ne bomo povzpeli na nobenega od njih in ne bomo posegali po kakšnih zavidljivih julijskih višavah. Najvišja točka, Konjsko sedlo, na katero se bomo povzpeli, je le slabih tristo metrov višja od izhodišča pri Domu na Komni, zato pa nas do cilj čaka (v dobrih vremenskih in snežnih razmerah) vsaj dobrih šest, če ne sedem ur hoje in smučanja.
Konjsko sedlo (1782 m) je najnižji del kratkega stranskega grebena, ki sega na sever iz glavne verige Spodnjih Bohinjskih gora, povezuje pa vrhova Mejo v glavnem grebenu in Bohinjski Migovec. Prek Konjskega sedla mora in le tam tudi more turni smučar, ki hoče s Komne na Vogel (ali obratno), saj je ta v zimskih razmerah edini kolikor toliko varen, predvsem pa sploh edini mogoč prehod, na katerem se stikata obe visoki planoti, Komna in Vogel.
Z vzponom na Konjsko sedlo, kamor smo se s planine Govnjač, najniže ležeče na Spodnji Komni, vzpeli skozi Tolminsko lakev ter pod severnimi strmalmi Podrte gore in Vrha nad Škrbino, smo strli najtrši oreh naše poti (vzpon nanj je z zahodne strani strm in izpostavljen plazovom), kajti od tod nas čaka le še užitkov polno vijuganje po severovzhodnih pobočjih vrhov, ki jim kraljuje Vogel, gora, ki je dala planoti in smučišču na njej svoje ime. Teh naših smučarskih nebes je konec prav pod Voglom, na gozdni meji, od koder se v dolino spusti tisti pravi Žagarjev graben (in ne znamenita, zahtevna smučarska proga, ki se v naš graben steče globoko pod Zadnjim Voglom), ker pa te dni že visoko v pobočja sega pomlad, nas čaka dobra ura hoje mimo planine Zadnji Vogel do Prvega Vogla in na Rjavo skalo, k planinski koči pri Merjascu in zgornji žičniški postaji, od tam pa z gondolo v Ukanc. Ta hitri spust se po šestih ali celo sedmih urah užitkov in naporov polnega potovanja na smučeh še kako prileže.
O svetu med Komno in Voglom je napisanega veliko, vendar le poglejte v knjigi Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 2001) in Igorja Jenčiča Turno smučarski vodnik (Sidarta, 2002), prav pa vam bo prišel tudi zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1: 20.000.
Mitja Košir