Potepuški ostružki: Severno od Kobarida se za hribom Ozben skriva malo znan svet. Pod previsnimi stenami Krna leži na polici vas Drežnica. Okrog nje so raztresene vasi: Koseč, Drežniške Ravne, Jezerca in Magozd. Nad njimi pa ...
V visokogorskih izkušnjah sem še vedno pravi zelenec. In ker sem tega dne turo zastavila zelo na lahko, bi se lahko poimenovala: Homo sapiens subsp. viridis f. ležerus.
Težko je z ženámi, ki vedo kaj hočejo, še težje pa je s tistimi, ki se nikakor ne morejo odločiti, kaj bi in če sploh bi. Seveda je moje cincanje imelo za posledico, da je bila ura odhoda že okrog devete. Za cilj sem morala izbrati nekaj ne predaleč, ne previsoko in ne pretežavno. Tam med Krnom in Polovnikom je vedno lepo, pa četudi se klatim le po planinah med njima. Sneg bo odločilen.
Od Krna proti severozahodu se vleče greben, ki se izteče v bovško dolino. Na prisojni strani se vzdolž njega razprostira dolga terasa, na kateri stojita planini Zaprikraj in Zapleč. Nad njo se vzpenjajo vse do grebena prostrana, strma travnata pobočja.
Greben od Vršiča, preko Oblega brda do Vrat
Naš najbolj znani Vršič ni vrh gore, je najvišji slovenski cestni prelaz (1611 m). Ima pa tudi celo vrsto soimenjakov. V bližini mojega današnjega cilja so kar trije, najvišji ga prekaša skoraj za 200 metrov. Vsi so v grebenu ali stranskih vejah krnske skupine, ki se proti severozahodu spušča iz glavnega vrha – Krna – proti Bovcu. Le-ta se znižuje v stopnicah. Prva je Krnčica, katere povprečna višina je 2100 metrov, naslednja stopnja je nad planinama Zapleč in Zaprikraj, ki premore dva izrazitejša vrhova; Vršič (1897 m) in Oblo brdo (1964 m).
Zadnji razglednik glavnega grebena pred dokončnim padcem v bovško kotlino je, zaradi plazu ranjeni Javoršček (1557 m). V stranski veji, ki proti severu objema planino Golobar in višji Dolič, so izrazitejši Lipnik in Hudi vrh, zaključuje pa jo Kozji breg. Se pa Krnskega grebena držita še iz prve vojne preluknjana dvatisočaka Skutnik in Lopatnik.
Pobočje še suhih trav je zlato sijalo v dopoldanskem soncu, ko sem prisopihala na planino Zapleč. Le najvišje špičke se še niso popolnoma otresle snega. Veselo naprej, do grebena ne bom imela nobenih težav! Pot lahko izbiraš sproti, pobočje je prepredeno s ponekod že podrtimi, a dobro sledljivimi italijanskimi mulatjerami, ki se v ključih dvigujejo proti robu. Skozi neizrazit preval med Bovško in Tolminsko – Mali Homec (1270) – kaj kmalu uzrem Kaninsko skupino. Vsa je še v snegu. To, ja, to sem želela! Ker mi zasneženih hribov to pomlad ni več dano videti z domačega okna, sem morala nekam višje. Hotela sem doseči vsaj rob te beline.
Z vsakim pridobljenim višinskim metrom so pogledi širši. Dovolj bi se bilo povzpeti med dva sosednja Vršiča (1699 in 1897 m), a ker mi greben ni kazal prehudih zob, nadaljujem proti vzhodu. Komaj sledljiva mulatjera seka pobočje par metrov južneje pod vrhom. Severneje pa je neprekinjena snežna odeja, ki ji ne vidim konca. Njena debelina je še varno sprijeta z grebenom in blaži njegovo ostrino.
Uživajoč v prekrasnih razgledih nadaljujem kar po robu. Kjerkoli se mi zatakne, lahko obrnem, se prepustim poti ali izstopim na spodnji planini. In tako je šlo do Vrat (1938 m), sedlom med mojo in Krnčičino stopnico.
Verjemite, ko sem tam gori »uradovala« s cepinom, je tista zelena bledela, bledela … In pritrdil mi je Mihelič: »Grebenska pot je zelo privlačna in razgledna, vendar ne čisto brez težav«.
Vredno se je podati na to, vsaj kar se dolžine tiče, ne pretežko turo. Kljub ne posebni višini grebena, še na travnatih poljanah, smo, ko od Soče že leze nežna pomladna zelenina, v osrčju pravih, belih gora. Precej bolj obiskan Krasji vrh (1764 m) v Polovniku in zaresni Krn (2244 m) sta nam vseskozi na dosegu roke. Da je enako z vsemi ostalimi Julijci, mi ni potrebno posebej poudarjati.
Preizkusiti pa velja (le kasneje, ko odleze sneg) mnoge možnosti (brez)potnega tavanja med Doličem in Laštami po ostalinah tukajšnje vojne izpred skoraj stotih let. Prav veliko ljudi tu ne bomo srečali.
Kako do izhodišča? Kakorkoli do Kobarida (skozi Tolmin, čez Predil, Vršič …?), nato do Drežnice, skozi Drežniške Ravne do korita nad njimi, kjer nas čaka veliko parkirišče. Nato pa: »u grič«!
Anka Vončina