Slovenske novice, 19.09.05 – Mirko Kunšič: Štirje mladi Slovaki so se v soboto v slabem vremenu odpravili po zelo zahtevni Hanzovi poti na dvatisočak Prisank
Dan v novicah
Mlada Slovaka mrtva v Prisanku
Štirje mladi Slovaki so se v soboto v slabem vremenu odpravili po zelo zahtevni Hanzovi poti na dvatisočak Prisank — Eden se je obrnil že pod steno, trije so šli naprej — Pod vršnim grebenom je strela zadela 17-letnega Matuša Hulmana in leto starejšega Mareka Rosino — Štiriindvajsetletni Jan Wittner, ki je zaostajal za njima, je preživel in sestopil po pomoč — Reševalci so do nesrečnikov, oblečenih v kratke hlače, prišli včeraj po 11. uri: bila sta mrtva
Pred nekaj dnevi so se pripeljali iz Bratislave na obisk v Slovenijo. 
Na domačem spletu so si pred tem ogledali dolgoročno vremensko napoved. Nobenih neviht ni bilo videti. Pričakovali so sicer dež, vendar ne pekla, ki ga nista preživela 17-letni Matuš Hulman in leto starejši Marek Rosina. Tretji, 24-letni Jan Wittner, ki je v soboto zaostajal na Hanzovi poti in nato našel oba od strele zadeta prijatelja, je šokiran. Ničesar ni mogel storiti. Ni jima mogel pomagati. Vse, kar je lahko storil, preden se je obrnil nazaj v dolino, je bilo to, da ju je vpel z vrvjo na jeklenico – bila naj bi še živa.
Tako nekako je skrušen pripovedoval 19-letni Slovak Jan Kotuč.
Njegovi trije prijatelji so bili plezalci, on je planinec. Tudi zato se je že pod steno, pred vstopom v Hanzovo pot, obrnil že pred prvim slapom.
»Zaradi megle in vremena. Vrnil sem se na parkirišče koče na Gozdu in se z avtom odpeljal na Vršič. Da jih počakam, ko se premočeni vrnejo. Nisem jih dočakal. V koči me je zadela vest o nesreči.« Tretji se je vrnil in v koči na Gozdu zaprosil za pomoč.
Ni mogoče
»Po 15. uri nam je dežurni na regijskem centru za obveščanje povedal za nesrečo v Prisanku
(2547 metrov). Na gori s sto obrazi. Na Hanzovi, najdrznejši zavarovani plezalni poti v slovenskih gorah. Sprva mi ni šlo skozi možgane, da je to mogoče. Le kdo bi rinil v takem vremenu po tej poti? Kdo bi se nad Hudičevim stebrom, kjer si sledijo najbolj strmi deli, kjer se pot postavi navpik in je tam prepredena z zagozdami, klini in jeklenico, drznil v takem vremenu izzivati usodo? Vsi, ki berejo naše vodnike, vedo, kar je že zapisal pokojni
Tine Mihelič, da so zadnje skale pod vrhom vedno močno razbite od strel. Zato so varovala večkrat poškodovana od udarcev in vzpon na vrh zahteva največjo koncentracijo do zadnjega trenutka. Vrha mladi Slovaki niso videli. Domnevno okrog 13. ure si je med nevihto ena od strel izbrala mladca, ki sta bila tam v kratkih hlačah. Tudi če bi bili reševalci zraven, ko se je to zgodilo, bi ju verjetno težko ohranili pri življenju,« nam pove vodja reševanja
Janez Kunstelj, načelnik postaje GRS Kranjska Gora.
V soboto je odšel z Alešem Robičem za prvima dvema reševalcema, zdravnikom mag. Iztokom Tomazinom in Andrejem Robičem, z Vršiča po grebenski poti proti vrhu gore. Tudi preostali reševalci so odšli z opremo na pot, tudi drugi zdravnik Franci Kokalj se jim je pridružil.
»Z Andrejem sva bila na višini 2350 metrov, manj kot pol ure oddaljena od kraja, kjer sta bila Slovaka, ko je mrak presvetlil blisk. Sekundo, dve pozneje je počilo. Dobesedno sesedla sva se z reševalcem. Bila sva blizu grebena, izpostavljena strelam, tam je veter že delal požled. Umaknila sva se, vendar je kmalu zatem vodja akcije Janez Kunstelj sporočil po radijski postaji, da umika z gore vse moštvo. Edina pravilna odločitev. Te dni sem prevajal smernice mednarodne reševalne organizacije IKAR. Švicarji zagovarjajo doktrino, da je potreben umik, če se reševalci znajdejo sredi neviht. Po tem, kar sva s kolegom videla danes, mladima Slovakoma po streli ni bilo pomoči,« pove Tomazin. V soboto se je takoj po obvestilu o nesreči odpeljal proti Kranjski Gori. Vendar ga je ovirala gneča na cesti. Tokrat so se izkazali prometni policisti PP Kranj, ki so mu omogočali interventno vožnjo do Kranjske Gore in na Vršič.
Njegov kolega, zdravnik Peter Najdenov, ki je včeraj dežural v ekipi LPE na Brniku – pilota zaradi megle nista mogla poleteti v reševanje –, je danes poskušal pomagati obema preživelima v koči na Gozdu.
Oba Jana sta se popoldne že odpravila proti domu v Bratislavo.
V reševanje se je vključil tudi Toni Smolej, načelnik postaje GRS Slovenije.
»Vremenska napoved za konec tedna je bila slaba. Bila so tudi opozorila. Vendar skupina očitno tega ni brala, čeprav je morala videti, da vreme ni primerno za Hanzovo pot. Slovenski gorski reševalci ugotavljamo, da na začetku in koncu planinske sezone tujci umirajo zaradi neupoštevanja pravil igre, neodgovornosti, neprimerne opreme, nepoznavanja terena. Letos je zaradi tega v gorah umrlo že šest tujcev, skupno pa, z nesrečnima Slovakoma, 13. Reševalci smo prinesli in pripeljali v dolino 25 mrtvih iz več kot 190 reševanj. 
Prav zaradi udeležbe tujcev bomo povabili na pogovor predstavnike veleposlaništev Češke, Madžarske, Slovaške, katerih državljane najpogosteje rešujemo. Prosili jih bomo za sodelovanje. Naj poskusijo vplivati na svoje planince, alpiniste, ki prihajajo k nam. Radi bi zajezili število mrtvih,« pravi Toni Smolej.
Vodja reševanja Janez Kunstelj, ki je sinoči ustavil reševanje ob 21.30, ko se je zadnji reševalec vrnil iz stene, je danes poklical tudi kolege s postaj GRS Mojstrana in Rateče.
»Če bo vreme v ponedeljek dopuščalo polete, bodo piloti LPE z Brnika s helikopterjem pripeljali oba Slovaka v dolino,« nam je dejal Kunstelj.
Mirko Kunšič