Mlado Jutro (1932) - Josip Vandot: Visoko v naših hribih je živel modrijan, ki je mislil, da je v modrosti prekosil vse ljudi na svetu. Njegov dom je bila lesena koliba, preživljal se je poleti z jagodami in sadjem, a pozimi s posušenim zeliščem.
Ves dan je tičal v kolibi za črvivo mizo in premišljeval modrost vsega sveta. Ljudje so bili prepričani, da je to svet mož in vsak večer so gledali v nebo in pričakovali, kdaj zagledajo modrijana, ki ga angeli živega neso v nebesa. A modrijan se je staral, staral, da se mu je bela brada že dvakrat ovila okrog mize. Vsako jutro je zažvižgal na čudovito piščalko, ki je bila izrezana iz vejice stoletne leske in okrašena s čudnimi zarezami. Žvižg se je raztegnil po vsej gori in po vsem gozdu. Slišale so ga zveri, pa so se pognale po hribu navzgor in hitele naravnost do modrijanove koče. Zgnetle so se v ozko izbo in ker vse niso našle prostora v kolibi, so se zgrnile okrog modrijanovega domovanja.
Modrijan jim je govoril v čudnem jeziku, ki pa so ga razumele vse živali. Poučeval jih je v modrosti tega sveta, razlagal jim je vse, kar potrebujejo, da bodo srečno in v miru živele po svobodni gori. Živali so ga poslušale in se mu čudile. Ker jim je modrijan tako pripovedoval, so verjele vsaki njegovi besedi. Smatrale so ga za najpametnejšega človeka, pa bi mu ne verjele?
Lisica, prekanjenka med prekanjenci, je sklanjala glavo globoko, ko je poslušala modrijana. Zavist jo je glodala v srcu. A vendar je morala priznati radevoljno: »Zvitorepka sem to je res. A kje je moja modrost, ko poslušam tega modrijana? O, gorje, — še zganiti se ne sme!«
Lepo življenje so živele živali po gori vse dni, ko jih je modrijan poučeval v modrosti pravega življenja. A tudi ljudem v dolini se ni godilo slabo. Prihajali so trumoma k modrijanu, poslušali njegove besede in živeli po njegovih naukih, kar so vedeli, da je modrijan svet mož. ki ga v modrosti ne more prekositi nihče na svetu. Samo to so želeli, da bi modrijan nikoli ne umrl in da bi vedno živel v njihovi bližini. A nenadoma je stopil v modrijanovo kolibo … razcapan človek. Potepuh je bil, ki je bil prehodil že ves svet in se naučil vseh človeških prekanjenosti. Prosil je modrijana, naj mu da jesti, ker ni bil na dolgi poti po gori že ves dan zaužil še ničesar. Modrijan mu je ponudil pest sladkih koreninic, a potepuh se je namrdnil nevšečno in vrgel koreninice na tla.
Modrijan je vzdihnil, ko je videl potepuhovo predrznost. A vendar mu je pričel razlagati modrost pravega življenja in lepoto skromnosti. A potepuh se je smehljal s čudnim, prezirljivim posmehom. a ga ni hotel poslušati dolgo časa. Zamahnil je z roko in rekel: »Modrijan si, da ga ni večjega na tej gori. Saj ljudje pravijo tako. Za vse slučaje imaš pripravljen poseben nauk. Jaz pa nisem modrijan, ljudje me smatrajo za potepuha. A svoje potepuštvo stavim za tvoje modrijanstvo, da nisi še tako moder, kakor bi bilo treba in kakor si ti sam domišljaš. Ali hočeš staviti z mano? Pa ti takoj dokažem, da imam prav.«
Modrijan je odvil brado od mize. Nejevoljen je udaril potepuha po rami in
rekel: »Pripravljen sem. Dokaži mi, da si modrejši od mene, ker drugače ti bo gorje.«
Potepuh se je samo posmejal in mu je odvrnil: »Hodi za mano, pa boš videl.« Molče sta šla po gori navzdol in sta prišla do drvečega gorskega potoka. Potepuh se je ustavil na bregu in z roko pokazal na drugo stran potoka.
»Sam praviš, da si velik modrijan,« je dejal. »A jaz ti rečem, da ne veš vsega. Glej tale potok! Zdaj mi pa povej, kako prideš brez brvi na drugi breg.«
Modrijan je pomislil in odvrnil: »Brez brvi ne pride nihče na drugo stran. Samo
ptica bi mogla preleteti to vodo.«
»Lažeš, modrijan, ti še ne veš vsega,« je rekel potepuh. »Glej. takole pride človek, ki ni modrijan, na drugi breg.«
In potepuh se je zavihtel na vso moč, pograbil vrbovo vejo, ki je segala z drugega brega do sredine potoka, zasukal se in je bil že naslednji trenutek na drugi strani potoka.
»Ja, pa si izgubil stavo, modrijan!« se je krohotal. »Vso modrost si izgubil pri najenostavnejši stvari. Domišljal si se kdo ve kaj a zdaj vidiš, da je potepuh modrejši nego ti.«
Osramočen je modrijan zbežal v svojo kolibo. Tri dni je ždel tam in ni pokusil niti koreninice. Četrti dan pa je izginil z gore in videl ga ni več človek in niti ne divja zver. Šel je v svet in se je izgubil kdove kje med svetom.
Gorske živali so sčasoma pozabile na vso modrost, ki so se je bile naučile od modrijana. Postale so spet zveri, kakršne so še dandanes. Le lisica ni pozabila vsega, ker je bila pametna: zato pa je še dandanes najmodrejša med modrimi po vsej gori.
Josip Vandot
Mlado jutro, 6. marec 1932