Marko Lukić in Matjaž Jeran v stenah nad Courmayerjem preplezala pet smeri.
Mojster in Jery tako zvani Jebica
7.7. Pot
Po dolgem času sva se za plezarijo zmenila z Markom Lukićem (City wall, Iglu Šport), velikim mojstrom skalnega plezanja. V petek pozno popoldne sva se za nekaj dni namenila v Centralne Alpe. Kot zanimivost naj omenim, da je Marko »prodajalec hiš« na poti proti goram po telefonu še dolgo urejal resne posle, vmes pa tarnal nad svojo zasedenostjo (takšno in drugačno). Ob enih sva zaspala v avtu pred gondolo.
8.7. Aklimatizacijski vzpon na Trident du Tacul: Eclipse 7a 250m:
Ob šestih vstaneva in zaradi moje pregovorne počasnosti zamudiva prvo gondolo. Na koči Torino (kljub rezervaciji) doživiva izjemno neprijazen sprejem, sicer se ne ve, ali se za naju najde postelja, a vseeno odloživa vse nepotrebno in odsopihava naravnost v osrčje skalnih stolpičev masiva Tacula. V prelepem dnevu si prisopihava troglavi vrh, na katerega pelje izjemno lepa plezarija po izvrstnih počeh. Povratnikoma na poti do koče v glavah kljuvajoče odmevajo koraki.
9.7. Tour Rouge du Clocher: Empire State Building (7c 250m) + (Kousmine 7a+ 250m)Suh kruh in kava mi počasi padata v želodček, Marko že davno nazajtrkovan in absolutno naspidiran priganja v 90% sončen dan, kot je napovedan. Pot do stene je lahkotna, saj imava pod stenami že vso opremo in nosiva le malenkosti. Pred soncem, ob 7.30, vstopiva v J steno rdečega stolpa, ki se naslanja na Clocher du Tacul. Tretji raztežaj z oceno 7c nama uspe preplezati v drugo in pokončno ga šibava dalje proti vrhu v oblakih. Kmalu naju pošteno preizkusi navpičen in gladek raz, ki se pne iz megle, z velikim vložkom ga uspeva preplezati. Zadovoljna se spuščava na polico pod steno, kjer imava malico in pijačo. Utrujen molče privolim v še eno mrzlo vetrovno-oblačno plezarijo v sosednji smeri. Kot pravi tečajc s seboj ne vzamem tako vetrovke in kot tudi ne kape, žal mi je že po pol ure, ko se sprašujeva kje je vsaj 10% sonca od napovedanih 90%!? Še drugič danes priplezava na mrzel vrh, tokrat brez padca. Pot do koče malenkost manj kljuvajoča kot dan prej, mrzlo vreme pomaga, da sva manj dehidrirana in zato tudi manj utrujena.
10.7. Grand Capucin: Bonattijeva smer (7b, 400 m) z vstopom po Elixirju
To smer sva sicer z Rokom Šisernikom splezala leta 2003, a vseeno mi je vse kot bi bilo prvič. Velika smer plezalne legende je še vedno pravi izziv, saj je takrat nisva uspela splezati prosto (na sredini smeri z Rokom nisva našla proste variante in tudi sicer leta 03 sam najtežjega raztežaja nisem uspel preplezati prosto). Ker je za naju z Markom to že tretji plezalni dan v vrsti, želiva plezati dovolj hitro, da ob 17. uri ujameva zadnjo gondolo za tuš, svežo hrano in mrzlo pivo v družbi slovenskih GV-jev Chamoniju. Ob 16. uri sva preko vrha nazaj pod steno, uspela sva jo preplezati brez padca in tako uresničiti prvi del najinega dnevnega cilja, druga zgodba pa je najin povratek v dolino, ki je danes ne bova uspela doseči. Plezala sva počasneje, kot sva si želela, prav na začetku sva izgubila pol litra vode in tako hitro dehidrirala, utrujenost naju je upočasnila in tako sva še tretjo noč spala v zatohli sobi.
11.7. V dolino na kavo in nazaj gor na bivak Boccalatte
Zajtrkujeva v parkcu 2000 metrov nižje in 4ure kasneje kot prejšnja dva dni. Občutek je super! Po plezalke in na kavo greva v precej dolgočasno mesto in nato na kosilo v park...Ob 18. uri se vsak s precejšnim nahrbnikom sprehodiva skozi vas, ki je zrasla pod J pobočji Grandes Jorasses. Prekrasna pot skozi gozd, zelenico in kasneje med slapiči naju v treh urah popelje 1400 metrov višje do bivake Boccalatte. Pod večer stopiva v bivak, ki je poleti oskrbovana koča, oba utrujena se srečava s prekrasno sobico, kjer molče sedi par in naju zre. Prijetna tišina traja neverjetno dolgo, utrujenost naju je umirila in sprostila, počasi spregovorimo in ugotovimo, da ni problem kuhati v hiši, da sta oskrbnika super cool tipica in tip, sploh sva absolutno srečna in takšnega občutka tudi zaspiva.
12.7. Tour des Jorasses: Abysse (7b+ 450m)
Markota za zajtrk ob 4. uri komaj uspem zbuditi, z zoro sestopiva 200 metrov in nato začneva z dvo urnim dostopom po velikem ozebniku pod najin današnji cilj. S plezanjem začneva še v senci, a že takoj drugi raztežaj z oceno 7a+ naju pošteno ogreje, sledi še nekaj težjih raztežajev, enega nemarno gladkega 7b uspeva splezati z RP, nato pa šibava dalje proti prehodu skozi streho z oceno 7b+, no tudi ta gre prosto in s 14. raztežajem stojiva na vrhu smeri. Smer sva splezala prosto in ponavadi je to razlog za veliko zadovoljstvo, pri meni je tudi danes tako, sicer pa oba toživa nad sitnostjo smeri, ki je speljana čez plate, ki niso ravno čar plezanja v granitu. Z mislimi na prekrasne poči, ki se vijejo levo od najine smeri, se spuščava ob vrvi in močno upava, da se nama ne zatakne vrv. Čez kako debelo uro sva pri nahrbtnikih in kmalu začneva s sestopom naravnost v dolino, ki je globoko pod nama, cca 1900 metrov nižje. Do avta prideva solidno shojena in oba si želiva le še domov.
Tako sva oba potešila trenutne plezalne potrebe, ki pa po dnevu počitka že rastejo in kmalu bo treba spet na zahod. Plezanje v granitu je telesno napornejše in estetsko zadovoljivejše kot plezanje v našem apnencu. Plezalno gre pravzaprav za nekaj povsem drugega kot v naših stenah, ostalo pa ostaja dobra stara rutina, ki jo Mojster iz Maribora obvlada vsaj tako brilijantno kot samo plezanje. Moja hribovska ne-rutina mi je tokrat prislužila nov nadimek, Jery tako zvani jebica me je poimenoval Mojster. O njem pa le tole: slabe forme o kateri je skozi govoril, pri Markovem plezanju ni opaziti.
Komaj čakam, da greva plezat, ko bo v formi, to pa bo sajns fikšn!
Fotografije in besedilo
Matjaž Jeran
(AO Ljubljana-Matica, Promontana)