Ona - Irena Furlan: Ne samo porodnišnica pod Rožnikom, v naši čredi muflonov je že pravi vrtec.
Mladičev je kar sedem. Vsi so se skotili maja. Sprva so veliko spali, zdaj pa so že tako veliki, da se pogosto podijo po ogradi, preizkušajo svoje sposobnosti tekanja in skakanja ter zaletavanja s čeli. Med igro se učijo in pridobivajo spretnosti, ki jih bodo potrebovali, ko odrastejo.
Na začetku zime je čas parjenja za muflone. Samice izločajo posebno snov z značilnim vonjem. Te snovi se z vetrom širijo, zavohajo jih samci in takrat so jim samice še prav posebno všeč. Med seboj se zaletavajo z roglji in tako preizkušajo, kdo je močnejši. Najmočnejši osvoji največ samic. Najprej hodi za izbranko, jo ovohava in liže, šele nato mu pusti, da se z njo pari. Po petih mesecih in pol se mladiči skotijo ravno v začetku poletja, ko je v okolju dovolj kakovostne hrane za samico, ki doji. Pogosti so dvojčki. Za mladiče skrbijo samo samice, pri njih najdejo seske in iz njih sesajo mleko. Muflonke so skrbne mame. Takoj po skotitvi vohajo in ližejo svoje mladiče in si tako zapomnijo njihov vonj. Po nekaj dneh jih prepoznajo tudi po glasu in videzu. Spremljajo jih, da ne zaidejo v težave, in učijo različnih spretnosti. Mali mufloni so zvedavi in nagajivi. Ko se skotijo, se takoj postavijo na noge in sledijo mami. Veliko spijo, ko pa so naspani, vadijo spretnosti v gozdu med grmovjem.
Podnevi delajo, ponoči smrčijo
Mufloni so večinoma dejavni podnevi. V naravi se hranijo s travami in zelišči, pozimi grizejo veje drevja in grmovja. Njihova hrana je trda, nizkokalorična in vsebuje veliko celuloze, ki je težko prebavljiva. Prebavijo jo lahko le zaradi številnih bakterij in enoceličarjev, ki živijo v njihovih prebavilih. Hrano najprej hitro pogoltnejo, saj so takrat najbolj izpostavljeni plenilcem. Gre v prvi del želodca, ki ga imenujemo vamp. V njem poteka prebava s pomočjo bakterij. Na varnem v grmovju, ko počivajo, prebavljajo naprej. Hrana gre iz vampa v drugi del želodca, ki ga imenujemo kapica. Tam se sprime v kepice in gre nazaj v usta. V ustih jo dobro prežvečijo in pomešajo s slino. V devetogubu in siriščniku se do konca prebavi s pomočjo bakterij in enoceličnih organizmov. V živalskem vrtu hranimo muflone s senom, poleti s svežimi travami, dodajamo veje z listi, krmilno mešanico, jabolka in korenje. Vedno imajo na razpolago lizalne kamne z minerali in solmi ter svežo vodo.
Samci spreminjajo barvo
Mufloni živijo v čredah, le stari samci so samotarji. V dolžino zrastejo do 130 cm, v višino do 80 cm in tehtajo do 55 kg. Živijo lahko do 20 let. Njihovi naravni plenilci so volkovi, risi, orli, lisice in klateški psi.
Mufloni so podobni domači ovci, vendar malo manjši. Glavo imajo izbočeno, uhlje in rep pa razmeroma kratke. Njihovi uhlji so gibljivi, dobro slišijo. Oči imajo ob strani glave, tako se jim poveča vidno polje. Hitro zaznajo plenilca, ki se jim bliža od zadaj, s strani ali iz zraka. Nosnici sta blizu skupaj na podaljšanem nosu. Po tem lahko sklepamo, da zelo dobro vohajo. Mufloni imajo na glavi, v dimljah in med parklji dišavne žleze. Ko se premikajo skozi gozd, se dišave širijo in drugim sporočajo, kje je čreda. Poleti so samci rdečkasto rjavi, pozimi temno rjavi s sivkastimi odtenki. Samce krasijo rogovi, ki so polžasto zviti in lahko zrastejo do 65 centimetrov. Tudi samice so včasih rogate, vendar so njihovi rogovi kratki in manj opazni.
Mufloni so v naravi razširjeni v osrednji Aziji, na Cipru, Sardiniji in Korziki. S Sardinije in Korzike jih je človek naselil po Evropi in tudi v Slovenijo. Najraje živijo v gostih gozdovih na skalnati podlagi. Pri nas so najpogosteje v sredogorju.
Iz muflonov in argali ovc je človek pred približno 6000 leti razvil domače pasme ovc. Zdaj ljudje po vsem svetu vzrejamo približno milijardo ovc.
Piše: Irena Furlan
Foto: Petra Hrovatin