Delo, Dobro jutro: ... pred 119 leti - na megleno jutro 7. avgusta 1895 - so se ...
... farani Dovjega pod vodstvom kleparskega mojstra Belca povzpeli na Triglav in v šestih urah zmontirali stolp, ki ga je naročil, skonstruiral in plačal dovški župnik Jakob Aljaž. Vrh Triglava je kupil od občine za pet goldinarjev, s kredo na tla svoje sobe narisal načrt, potem pa zaradi slabega vremena slabe volje v bližnji koči pod vrhom poslušal, kako zbijajo kose pocinkane pločevine.
Otvoritev je bila teden kasneje, Planinski vestnik je zapisal, da bo dan »z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenske turistike«. V času, ko so Triglav imeli za nemškega kralja Julijskih Alp, ga je Aljaž podaril Slovenskemu planinskemu društvu.
In tako stolp že dobro stoletje stoji na svojem mestu. In v naših srcih. Če je Triglav simbol slovenstva, je stolp simbol Triglava. Pod njim so divjale vojne, nad njim besneli viharji, zastavico, na kateri je letnica, je pred desetletji zamenjala peterokraka zvezda in potem spet zastavica, barvo so mu spreminjali vreme in čopiči političnih razmerij, prilagajali so ga in mu dodajali spominske plošče, njegovo dno zalili z betonom, ob osamosvojitvi pa ob njem zapičili slovensko zastavo.
Ko je bil 1999. razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, je postal glavni junak tipično slovenske zgodbe; najprej so se zanj zavzeli strokovnjaki z vprašanjem o zobu časa – o kopiji na vrhu in originalu v muzeju (a ugotovili, da je v dobri formi), potem se je začel boj za lastništvo. Ki še traja.
Letos poleti ima zaradi znanih razmer precej manj obiskovalcev. A mnogo avgustov se je komaj našel prazen kamenček ob njem. Poljubljali so ga tisoči planincev, na njegovih jeklenicah sušili preznojeno obleko, stisnili zobe pri krstu, marsikdo je na njegovih notranjih stenah pustil svoj »podpis« in se predvsem neštetokrat fotografiral z njim. Ali ni to stolp, ki ga ima na fotografiji skoraj vsak slovenski dom!? Dom z dediči Jakoba Aljaža.