Nedelo 08.05.05: Ukrajinski raziskovalci jam so v Gruziji v 17 dneh splezali več kot dva kilometra globoko v podzemno jamo Krubera - Slovenska Čehi 2 je sedaj 7.
Konec tedna
Na dnu sveta
Ukrajinski raziskovalci jam so našli doslej najglobljo luknjo na svetu: minulega oktobra so v Gruziji v 17 dneh splezali več kot dva kilometra globoko v podzemno jamo Krubera.
Vlažen, ozek in hladen je kraj, kjer so se Jurij Kasjan in njegova skupina vpisali v zgodovino. Kamnita soba v globini gruzinskega gorovja Arabika je visoka komaj deset metrov in prav toliko široka. Tla prekriva droben pesek. Nad glavami devetih avanturistov je bilo nakopičenega več kot dva kilometra apnenca.
Gra Skinčila, Igre je konec, so ukrajinski speleologi krstili obok. Postavili so svetovni rekord: minulega oktobra so v 17 dneh splezali do globine natančno 2080 metrov pod vhodom v jamo Krubera v abhazijski dolini Ortobalagan. Izpolnile so se sanje, pravi vodja odprave Aleksander Klimčuk z inštituta za geologijo na ukrajinski znanstveni akademiji v Kijevu. »Odkar je bila leta 1956 v Franciji presežena meja tisoč metrov, so raziskovalci jam sanjali o tem, kako bodo končno prišli do dva tisoč metrov.«
Uspeh je rezultat petletne akcije Klimčuka in njegovih kolegov. Projekt, ki ga je finančno podprla družba National Geographic, so ekstremni jamarji poimenovali Klic globine. »Te jame lahko primerjamo s tečajema ali z najvišjimi vrhovi sveta,« pravi Klimčuk. »Dosežek našega moštva je primerljiv s prvim vzponom na Everest.«
Jame, globlje od tisoč metrov, so enako redke kot osemtisočaki med gorami. Tovrstni jamski sistemi nastajajo le na kraških območjih, denimo v Alpah, v južni Mehiki, na nekaterih območjih Španije, v Turčiji in na severozahodu Gruzije.
Gorovje Arabika v Abhaziji je izjemno naluknjano. Voda dolbe v mehek apnenec strme jaške in brezna, koplje oboke, se zbira v podzemnih udorinah in naposled v izvirih ob vznožju gorskega masiva znova priteče na dan in pod morsko gladino odteka v Črno morje.
Temu toku vode so sledili speleologi. Njihovo početje je bilo vlažno in tvegano. »Največja nevarnost je podhladitev,« pojasnjuje Klimčuk. V jami Krubera so morali tedne dolgo zdržati pri temperaturah med dvema in osmimi stopinjami Celzija. Neprestano so jih oblivali ledeno hladni podzemni slapovi. Potopiti so se morali skozi poplavljene predele jame. Po dnevih dela v soju baterijskih svetilk so izgubili občutek za dan in noč. Le težav z dihanjem niso imeli: apnenčaste jame so pogosto dobro prezračene.
Raziskovalci so se po vrveh spuščali v strme jaške tudi do 150 metrov globoko. Vedno znova so morali z majhnimi odmerki razstreliva s poti odstranjevati grušč. Plazili so se skozi ozke prehode; včasih so jim rekli kompresorji prsi, ker so jih lahko premagali le z noter potisnjenim trebuhom in zadrževanjem zraka. »Ljudje s klavstrofobijo tam zagotovo ne bi imeli kaj iskati,« pravi Klimčuk. Le pravi skupinski duh vodi k uspehu, še poudari: »V ospredju ni ekstremni šport; smo raziskovalci, ki smo lahko uspešni le skupaj.«
Na svetlo so prinesli znanstvene rezultate: v jami so denimo zbirali redke žuželke. Natančno preučevanje in kartiranje poči in brezen bo omogočilo enkratne sklepe o nastanku sistema kraških jam, pravi Klimčuk.
A predvsem jih je spodbujal lov na svetovni rekord – ki jim je uspel šele po več poskusih. Že leta 1999 je skupina ekstremnih jamarjev prišla 700 metrov globoko v Krubero. Leto pozneje ji je sledila Klimčukova skupina in januarja 2001 s 1710 metri globine že osvojila prvi svetovni rekord.
Lani so se sredi leta prvič zelo približali 2000-metrski meji. V dolino Ortobalagan so privlekli za kakšnih pet ton opreme, v jami so napeljali vsega skupaj tri kilometre varnostnih vrvi. Na globinah 700, 1215, 1410 in 1640 so postavili tabore s šotori, kuhinjo in telefonsko povezavo z zunanjim svetom. A rekord se jim je avgusta 2004 izmuznil zaradi deset metrov globokega jezera, ki jim je na globini 1775 metrov zaprl pot. Preboj jim je uspel šele z odkritjem ozkega vzporednega prehoda, ki so ga pozneje krstili za Pot k sanjam. Devetnajstega oktobra se je Klimčukov kolega Kasjan spustil po zadnjem jašku. Odprava na dno sveta se je končala le 170 metrov nad morsko gladino.
Najgloblje jame na svetu
1.
Krubera, Abhazija, Gruzija, 2080 m
2.
Lamprechtsofen, Salzburg, Avstrija, 1632 m
3.
Gouffre Mirold, Savijske Alpe, Francija, 1626 m
4.
Reseau Jean Bernard, Savojske Alpe, Francija, 1602 m
5.
Torca del Cerro del Cuevon, Asturija, Španija, 1589 m
6.
Sarma, Abhazija, Gruzija, 1543 m
7.
Čehi 2, Kaninsko-Rombonski podi, Slovenija, 1533 m
»Prišli smo presenetljivo globoko,« je dosežek komentiral Klimčuk, »a mogoče je priti še globlje.« Kajti v poroznih žepih gorovja Arabika mora stati kraška voda. Tega z vodo prepojenega območja še niso dosegli. Po Klimčukovem mnenju bi lahko prodrli še nekaj deset metrov globlje.
DER SPIEGEL