Urban Golob: Tole je pravzaprav nadaljevanje mojega pisanja o alpinistih – kombinatorcih.
Če pogledamo samo malo drugače, so se nekateri alpinisti že pred 20 leti razmišljali, kaj bi dodali samemu vzponu na Everest. Alpinistična nadgradnja pristopa na streho sveta, kot je npr. nova smer ali pa vzpon na alpski način oziroma kaj podobnega je za boljše himalajce sicer vabljiva, toda prostora za logične smeri je počasi začelo zmanjkovati. Treba se je bilo spomniti še kaj drugega, npr. zanimiv in logičen štart dostopa do pod Everesta in sveda še vzpon nanj.
Celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>
In prvi se je tega spomnil Tim Macartney-Snape, ki je leta 1984 na najvišjo goro (brez dodatnega kisika) skupaj z rojakom Gregom Mortimerjem preplezal novo smer na njeni severni strani ...
... Leta 1990 je začel je s hojo v Bengalskem zalivu, prepešačil vso pot do baznega tabora pod Everestom in se še drugič povzpel nanj, seveda spet brez dodatnega kisika.
/.../ Nekaj let kasneje se je pojavil Šved Göran Kropp. Možakar je 16. oktobra 1995 odšel proti Everestu kar s kolesom izpred lastne hiše na Švedskem. ...
/.../ avstrijski alpinist in maratonec Geri Winkler je oktobra 2005 začel s kolesarjenjem pri Akabi v Jordaniji in po 7600 prevoženih kilometrih odložil svoje kolo v predgorju nepalske Himalaje, kjer se začne dolga pot proti Everestu. Tudi to je zmogel peš in se končno spomladi 2006 povzpel na vrh Everesta.