Med Grintovci: »Dober dan, dober dan,« si izmenjamo pozdrave. »Je kar lepo. Kje imate pa vi gamaše?« »Joj, a veste, da nisem mislila, da bo toliko snega!«
Takole nekako smo se povsem na kratko pomenili s prijazno gospo, ki je na uravnavi nad Stanom, navzgor grede, gazila sneg. Mi smo se vračali, ona pa se je šele vzpenjala po zasneženi poti, ki pa ni bila več brez sledi.
| Pogled proti Kokrskemu sedlu in osončena Kaptanska glava |
Zjutraj nismo pretiravali z rano uro. Morda pa bo že kdo odgazil svež sneg. Končno je namreč padlo nekaj dežja in seveda, kot se za začetek jeseni spodobi, tudi nekaj snega v krajih nad mestnimi prebivališči. Gore so nas tako pozdravile odete v belo, sneg pa jih ni povsem objel. Sive skale, dovolj strme, so ostale gole. Pozneje, ko je izza grebenov posvetilo sonce, se je po njih razlila voda.
Kar osemnajst nog je stopilo iz avtomobila. In seveda, kot vedno, najmlajša, najbolj glasna. Bukove veje so se priklanjale čez pot. Vendar se niso priklanjale nam, le teža snega jih je silila k tlom. Prenekatera je popustila in se odlomila od drevesa. Tudi nekaj dreves je veter podrl. Nasploh je od Jermance navzgor bukovina v večini. Pa jih kar dobro reže in redči motorna žaga – mlademu podrastju, ki ga je v obilici, je treba omogočiti življenje.
| Bosova grapa in Gamsove police |
Veter brije za Macesnovcem. Macesni so še povsem zeleni. Sneg, ki ga je pri Studencu deset, pri Pastircih naraste na dobrih trideset centimetrov. V zametih seže krepko nad kolena, noč in luna sta ga dodobra osušila. Steza, ki je sicer bolj podobna kanalu, je zakrita s snegom. Rušje je teža pritisnila k tlom in večkrat tudi na pot. Najprej zaropoče v vzhodni steni Brane – plošče ledu se utrgajo in zlete čez stene. V Planjavi, skriti v senci, se kot žuburenje sliši isti postopek, le da ga je tu več in so koščki manjši.
 |
 |
Izmenjujemo se pri gaženju, psičke se motovilijo okrog nas. Ni jim všeč naša gaz, pa iščejo svojo smer. Enkrat jim je lažje tu, drugič jih sneg drži na površini nekaj korakov stran. Njihov sistem je pač drugačen, ker so na štirih nogah.
Nad Kamrico se ozremo nazaj in zagledamo prvega, ki nam sledi v tem dnevu. Oblečen v rumeno prav izstopa, ko preči Pastirce. Pod Rjavo gričo zapiha močan severnik in za trenutek spomni na mraz. V bistvu deluje kot hladilnik za ogreto telo. Višje se vse bolj kažejo svetlorjavi ostanki travnatih stebel, ki štrlijo iz snežne odeje. Nadelana pot je povsem zapihana, le njen spodnji rob je primeren za hojo. Za nevajenega takšnega ropota se z vrha krepi čuden zvok. Veter vrti vetrnico, ki stoji desno od koče. Na robu Sedla je pogled na drugo stran resda lep, a veter nas prežene.
| Hiter pogled v zeleno dolino in urno v zavetje |
Stopnice pred kočo so očiščene, oskrbnika pa nameščata na okna zimske pokrove. Koča ne bo več stalno odprta in oskrbnik bo v ponedeljek zaključil sezonsko delo, odšel bo domov. Ob lepih koncih tedna bodo kočo odpirali člani društa. Naš pogovor ob čaju je bil kratek, saj se nam vedno nekam mudi. Nam na sobotno kosilo, drugim, ki jih resda ni bilo veliko, pa kam drugam. Vsak po svoje v svet med Grintovci ali pa še malo niže, kjer je še vse zeleno.
Boris Štupar