Miroslav Lapajne: V začetku junija leta 2014 sem se v družbi z Anko, Anito in Renato odpravil na Lopič – Mt. Plauris (1958 metrov nadmorske višine).
To je najzahodnejši in hkrati najvišji vrh v grebenu Muzcev. Je odličen razglednik; pod nami že vidimo sotočje Bele in Tilmenta, tam čez so že Karnijske Alpe. Peljali smo se do Pušje vasi (Venzone), tam pa našli cesto v stransko dolino Venzonasse. Po približno 4 kilometrih smo parkirali in se pripravili za vzpon. V zmernem tempu smo prišli do kapele sv. Antona po krajšem počitku nadaljevali in vem, da nam je dobro šlo. Prečili smo grapo, kjer je bilo še kar nekaj zbitega snega. V lepem sončnem vremenu smo hitro pridobivali višino. Ženske so bile zgovorne. Proti vrhu sem hodil sam pred njimi. Ob dobro sledljivi poti je bilo marsikje videti, da je sneg skopnel šele pred kratkim. Poplezal sem na vrh in stopil tistih nekaj metrov do možica. A moje veselje ob osvojitvi vrha je kaj kmalu pregnala groza. Celo severno pobočje je bilo ena sama snežna flanka; sneg, sneg, sneg. Nekaj sto metrov nižje, kjer snega ni bilo več, pa se je videla naša steza. Tam naj bi šli. A kje in kako čez ta strma snežna pobočja? Grem po grebenu in si ogledam, kje bi bile možnosti. Ne tam ne, torej gremo tam, kjer naj bi bila pot. Dobro grem naprej.
Čez škrbino se s kopne južne strani v trenutku znajdemo na severni, zasneženi strani gore. Neopremljeni, brez cepina in derez. Samo pohodne palice so naša opora in pomoč. Sneg je trd, zbit, naklon in izpostavljenost pobočja kar precejšnja. Z mojimi čevlji z razmeroma obrabljeno gumo bo težka. Začnem počasi: s stranskim delom čevlja poskušam narediti kar najboljše stopinje, da bodo za mano lahko šle še ostale. Korak za korakom. Potem pa pomislim: mogoče bi pa bolje šlo, če bi usekal v sneg s sprednjim delom gojzarja. In poskusim z vso močjo. Več ne gre. Stopim, obremenim nogo in … me odnese. Takoj se vržem na trebuh, noge v zrak. Na spodnjem delu zgrabim pohodno palico in jo pritisnem v sneg. Samo malo zdrsnem in se ustavim. Na pobočju kakšnih trideset metrov pod mano, so iz snega štrlele ostre skale. Da me je odneslo …
Nekako smo se prebili čez ta nevarni vršni del – z vsakim metrom spusta so bile razmere lažje. Gremo od enega do drugega skalnega osamelca in proti dnu že uživamo in celo drsamo na mehkejšem snegu. Vse do podna, do kopne steze. Sredi popoldneva prispemo do neoskrbovane koče Dino Bellina. Prijetno toplo je bilo po lesenem žlebu ob koči je v korito tekla voda. Gospe so prve opravile toaleto in me dale kar na čakanje. Potem pa smo kuhali, se smejali in zabavali, vse je bilo samo naše.
Po dobrem tednu pokličem v Kobarid prijatelja Jožkota. Hitro je stekla debata, kje se kaj potepava. Povem mu, da sem bil preteklo soboto na Lopiču. In pravi: »Preteklo nedeljo se je na Lopiču smrtno ponesrečil italijanski planinec!« A-ja! Hvala bogu, še sem tu! Še bolj sem se zavedel, da se mi je za las pošlo. Rešil sem se s pohodno palico, kjer nisem imel roke znotraj zanke in sem jo prosto držal, jo z obema rokama trdno prijel in se ustavil.
Minilo je že skoraj deset let. Koliko lepega sem doživel od takrat. V planinskih pogovorih pa se večkrat spomnim na ta trenutek v meni ohranja posebno občutje. Porajata se mi hvaležnost in veselje.