Nemški alpinist Hermann Buhl, ki se je rodil na današnji dan leta 1924, ... je leta 1955 gostoval in pripovedoval svojo zgodbo o Nanga Parbatu v več krajih po Sloveniji. Prav tako je z Alešem Kunaverjem splezal Raz Jalovca ... in obljubil, da se še vrne
Predavanje Hermanna Buhla o Nanga Parbatu
PV (1955): Za M. Herzogom, Heckmeierjem in Cassinom smo imeli konec maja priložnost spoznati še brez dvoma najzanimivejšo alpinistično osebnost današnjega časa — Hermanna Buhla. Na povabilo PD Ljubljana-matica je imel o svojem prvem pristopu na vrh Nanga Parbat (8125 m) predavanje v Ljubljani, Celju, Kranju, Tržiču, na Jesenicah in v Mariboru. S skromnim in simpatičnim nastopom si je predavatelj takoj pridobil poslušalce. V kratkem času — s prevodom Janka Blažeja vred je trajalo predavanje kaki dve uri — je mogel Buhl podati svojo pot seveda le v skopih obrisih. Vendar je to opravil spretno, z dokaj dobrim slikovnim materialom, tako da je pred poslušalci res zaživel potek celotne odprave od Genove preko Karačija do osrčja Nanga Parbata in nato s pomočjo petih taborišč na vrh. Zadnjemu naskoku od četrtega taborišča dalje je Buhl posvetil seveda največ časa. Tudi tiste, ki so ta podvig poznali že od prej, je pritegnilo njegovo neposredno podajanje, saj je ta njegova samotna pot za običajnega, treznega planinca oziroma alpinista polna ugank in vprašajev. Predavanje je bilo namenjeno seveda najširši javnosti. Zato so izostali mnogi podatki tehničnega značaja, v katere se predavatelj ni mogel spuščati, bi pa bili — posebno za alpiniste — vsekakor zanimivi.
Naše planinsko občinstvo je danes že do neke mere razvajeno in kritično. Posebno po predavanjih o francoskem uspehu na Anapurni in o Huntovi ekspediciji. Zato je predavanje — poleg iskrenega občudovanja res nadčloveškega osebnega dejanja — zapustilo brez dvoma tudi vtis o neki nesolidnosti celotnega vzpona. Nekatere pomanjkljivosti so preveč očitne in niso ostale skrite niti laikom, čeprav se Buhl ni niti z besedico spustil v kako kritiko in se je dosledno izogibal kočljivih vprašanj. Če sta bila vzpona na Anapurno in Mount Everest plod odlične organizacije, discipline udeležencev, last celotne odprave, je zmaga nad Nanga Parbatom enkratni uspeh enega človeka. Če bi ne bilo Buhla bi se odprava vrnila praznih rok, še enkrat podobna avantura pa bi se po vsej verjetnosti tudi za Buhla nesrečno končala.
Težke okoliščine, v katerih je Buhl dosegel vrh, seveda samo še močneje podčrtujejo njegove izredne spodobnosti. Buhl je danes človek, ki ga ne moremo več meriti z običajnimi alpinističnimi merili. Že njegove ture v Alpah nam to potrjujejo.
Med svojim bivanjem v Sloveniji se je predavatelj pozanimal tudi za naše gore. Obiskal je Kamniško Bistrico, Vrata, Vršič in si ogledal Špikovo skupino ter ostenje Travnika in Šit. V nedeljo, 29. maja sta v navezi z Alešem Kunaverjem v najslabšem vremenu in obupnih razmerah preplezala raz Jalovca, vsekakor tipičen podvig Buhlove vrste.
Naše stene so napravile nanj zelo dober vtis. Izjavil je, da jih bo v jeseni še enkrat obiskal.
Km
Planinski vestnik, avgust 1955