Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Na nekdanji deželni meji med Kranjsko in Štajersko na Črnivcu je nekoč stala starodavna gostilna Pri mejašu, na Volovljeku pa še vedno »Bog roko ponuja« iz prijaznega gostišča pri Kranjskem Raku.
O črnivški gostilni ni več sledu (na njenem mestu stoji nova, sodobnim merilom prilagojena zgradba), onstran ceste, na gornjegrajski strani, pa vsa ponosna ponuja gostoljubje sodobna hiša vsakovrstnih gostilniških dobrot. Stara gostilna (ki je ni več, in ni niti hiše, na kateri je še pisalo Pri mejašu) nekdanjega vandrovca po tamkajšnjih gozdnih prostranstvih (ki jih od lanskega strahovitega neurja tudi ni več, nanje spominjajo le še grozljivi goloseki) je do nedavnega spominjala na »lepe, stare čase«, novo gostišče pa je sodobnemu turističnemu nomadu zgolj postaja na poti iz ene globoke doline v drugo, iz Črne nad Kamnikom v Zadrečko dolino pri Gornjem Gradu. In tudi Volovljek je nekakšen »mejni« prehod, kjer se pri Kranjskem Raku gorenjske trmine prevalijo na savinjsko stran, iz globoke grape Volovljeka nad Črno v Podvolovljek, ki po njegovem dnu hudourna Lučka Bela hiti mladi Savinji v naročje.
Seveda pa nam ne na Črnivcu in ne na Volovljeku ni treba slediti cestam v tostranske in onstranske doline, ampak jo lahko uberemo tudi navzgor. S Črnivca tudi proti Menini na vzhodu, z Volovljeka (od Kranskega Raka) pa na Kisovec, Marjanine njive, na Gojško, Malo in Veliko planino, vmes, med Črnivcem in Volovljekom, pa se na vzhod vzpne dolgo, poraščeno sleme, ki najvišje spleza na Velikem Rogatcu, od koder se spusti na sever, prek poseljenega sveta planotaste Krnice k Savinji pod Lučami. In prav v tej razpotegnjeni verigi tiči vzpetina, ki ji na kamniški strani rečejo Kranjska reber, na savinjski pa ji pravijo Kašni vrh, tako kot pašnikom s pastirskim stanovanjem tik pod njim pravijo Kašna planina.
Nad Črnivcem in Volovljekom
Postavna Raduha nad Savinjsko dolino s Kašne planine
Kadar ni snega, se Kašnemu vrhu ali Kranjski rebri (1435 m) tik pod vrh lahko pripeljemo po gozdnih cestah z Volovljeka (od Kranjskega Raka) in s Črnivca (ko bo sanacija po lanskoletnem neurnem vetrolomu opravljena). S stičišča obeh cest na vzhodnem sedlu, kjer se že spogledujemo s sosednjima Lepenatko in Velikim Rogatcem, je mimo Kašne planine na vrh le dobre pol ure hoda, kadar pa se tja gor vzpnemo iz Črnega kota pod Črnivcem, mimo kmeta Podpečnika, ali iz Mačkinega kota in čez sedlo Kunšperk pod Lepenatko, je pustolovščina svojega imena vredna in tudi razdalje po višinskih razlikah, gor in dol, ter čas, ki ga porabimo do vrha, so veliko več kot zanemarljive.
Naš vrh ali reber, neizrazita, a razgledna vzpetina, se le zlagoma dvigne nad pašnike Kašne planine, a gre vendarle za visoko grbo, ki ji v celem grebenu le Rogatec s svojimi 1557 m sega nad teme. Popotnikom je prijazna v vseh letnih časih, geološkim navdušencem pa še posebej s svojo kamninsko ponudbo, ki opozarja na ognjeniški izvor tamkajšnjih tal. Te dni še posebej darežljivo vabi v svoja nedrja turne smučarje, ki jim tam zgoraj ne pretijo snežni plazovi, lahko pa si kot na dlani ogledujejo globoko zasnežene Grintovce zadaj za Veliko planino, vse najvišje, od obeh Kočn, Grintovca, Skute, Planjave in Ojstrice, do vzpetin nad Dleskovško planoto. Na pot tja gor se odpravite s severa, z Volovljeka, z juga, s Črnivca, na poti ni več nekdanje sproščene hoje pod oboki smrekovih katedral, ampak turobno vzpenjanje po opustošeni in z gozdarskimi stroji razriti pokrajini, kjer se na vsakem koraku spogledujemo z dokazi, kako silovito zna udariti nepredvidljiva narava. Lanski ujmi v tem koncu res še ni bilo podobne.
Za boljši razgled vzemite v roke zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe 1: 50.000, poglejte pa tudi v knjigo Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000).
Mitja Košir