Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli).
Dva obraza Slavnika
anTon: »Na goro gremo skorajda v ravni črti.« »Tako kot alpinisti?« se zanima Tin. »Verjetno je v mislih imel bližnjice,« ugiba Igor. »Nasprotno. Na položno goro gremo po še položnejši poti.« V Prešnico se pripeljejo v štirih, z njimi gre Igorjeva prijateljica Katarina. Igor podvomi: »Nič novega ne bomo videli danes.« Vrh je skrit v sivo pobarvanem zraku.
Nad svetlo rjavo travo srebrno zlatega odseva se na deblih gabra košatijo bogate slikarije lišajev. Ponavadi je Tin tisti, ki venomer nekaj sprašuje, a ga anTon prehiti: »Kdo misliš, da jih razvršča v tako zanimive vzorce? Jim nekdo narekuje, kako morajo rasti?« Mali fant ureja svoje misli, potem pa preseneti celo Katarino: »Lišaji sami sebe ne morejo videti, v kakšnih oblikah naj rastejo.«
Ostro zeleni brini dajejo videz, da je nekaj živega v pustem gozdu brez listja. »Tin, kako drevesa vzdržijo tako nenavadno držo?« anTonu odgovori Igor: »Ne muči otroka z vprašanji,« Tin ostane tiho in so samega vrha opazuje osamela drevesa. Odgovor poskuša najti v razkuštranih krošnjah, katerih veje je veter razvejal na svojstven način.
V neprijetno vlažnem vetru se Katarina spomni lanskoletnega, živobarvnega majskega izleta. »Pridimo enkrat sem, ko bodo že cvetele rože.« Igor doda: »Lahko bi šli z druge strani.« Celi trije meseci minejo do tega izleta!
V Skadanščini se pase konjič. Vajen otrok se rad pusti božati. Na sosednjem travniku jim še osamljena krava zamuka v pozdrav. Pri križpotju Igorja zamika leva pot. »Nikdar nisem bil na Pleševici. Če ste za to, gremo tja.« Nihče ni proti. Pot ni samo položna, mestoma zavija tudi navzdol. Spotoma lahko pokukajo še globlje, v jamo Golobnico, kot naj bi bilo po razlagi domačinov njeno ime.
Ni bil zvok tihega traktorja, ampak štiritaktorja. Par se na motornem kolesu pelje počasi. Gospa z zadnjega sedeža se jim nasmehne: »Oprostite.« Kolovoz se kasneje zoži v potko. Med anTonovim žvižganjem ptičjih napevov se Igorju zdi, da sliši človeške glasove. Obstane in že naredi švisss – pet planinskih kolesarjev neslišno pridrvi mimo. Igor odskoči, Tin je s Katarino itak na ogledu s poti, anTon pa se ne pusti zmotiti.
Igor draži Katarino: »Kaj boš naredila, če boš videla medveda?« »Ne sprašuj, nanj sem se pravkar spomnila.« »Po moje boš kakšen kos medveda pojedla, če ga boš zagledala v divjačinskem golažu.« Tin protestira: »Ubogi medvedi. In rad bi ga enkrat videl živega.« anTon doda: »Jaz že ne bom jedel divjačine. Najverjetneje pa bo golaž v koči jelenov.«
Sliši se lajež. »So to volkovi?« »Tin, samo psi lajajo. Volka ne boš videl in še manj slišal.« Tudi Igor in Katarina sta se spomnila opozorila, ki so ga prebrali ob poti: »V okviru projekta Slowolf na tem področju trenutno poteka odlov in telemetrično spremljanje volkov.«
»Saj ni treba, da tako glasno govoriš.« Igor se strinja s Katarino. Res se včasih dere kot kak planinec v karirasti srajci. Katarina še ugotavlja: »Tukaj si povsem drug človek, na izletu si povsem spremenjen.« »To je pa zato, ker …« Spomni se nekaterih podrobnosti iz službe in že se mu dobra volja skalí. Pri skâli mu anTon svetuje: »Primi se kamnine, da mine.«
Iz malega raste veliko: majhni oblaki so medtem zrasli v velike. anTon jim je že v Malih vratih predlagal: »Gremo raje na Slavnik. Na vrhu je koča, če se vmes ulije kakšna ploha.« Res tik pred vrhom padejo posamične debele kaplje. Igor je zasopel, ko se kot prvi zateče v kočo, Katarina pa se kot zadnja ni dala motiti – na travniku si je odprla planinsko rdeč dežnik.
V koči majhen fant po prstih teka okoli napol praznih miz. Od vseh gostov je videti najbolj zadovoljen. »Pojej do konca,« se večkrat zasliši za bosonogim fantkom. Z odprtimi, polnimi usti se najraje smehlja anTonu. »Tudi jaz bi rad hodil bos naokoli …« razmišlja anTon, »… a kaj bi si mislili ljudje?«
Tin dol grede nič več ne gleda okoli sebe dreves. Zanima se za kipenje oblakov, morda se dvigujejo do nebes. Stopajo naravnost pod velik oblak, da jim zmoči vsak naslednji korak. Katarina, Tin in anTon so zadovoljni, le Igorju se izlet ni zdel nič posebnega. Ni veliko let od tega, ko je užival v napornih, hitrih in težavnih izletih. Kot bi mu anTon prebral misli: »Čez čas bodo vsi tvoji opisi časov in težavnosti le gole oznake. Doživetja se težje opišejo, vendar se občutki ohranijo trajneje.«
Iztok Snoj