Ona, Ona potuje - Nika Vistoropski: Slovenska planinska pot ali transverzala je planinska pot od Maribora do Ankarana. In če jo prehodite, spoznate domala ves gorski svet.
Prevelika je in prebogata, da bi jo strnili na dve strani, zato smo vodjo Službe za vzgojo in izobraževanje pri Triglavskem narodnem parku Jožeta A. Miheliča povprašali o njegovih gorniških spominih in nasvetih za planinske izlete. Že vrsto let vodi Belarjeve naravoslovne dneve, na katerih osnovnošolci spoznajo čar narave.
Ste kaj podobni otrokom, ki jih v gorah srečujete zdaj?
Ko sem bil star deset let, sem bil povsem drugačen kot otroci, ki zdaj prihajajo na Belarjeve dneve, ki sem si jih zamislil leta 1999. Če si takrat hotel priti v Trento, si moral iz Bohinja z vlakom do Jesenic, priti do Kranjske Gore, poiskati prevoz čez Vršič … To je bilo zahtevno, lahko pa si šel peš, kot stari Trentarji, ki so hodili v Bohinj po pujske. (Smeh.)
Moj oče je bil odličen pripovedovalec. Ko sem bil majhen, me je večkrat vzel v naročje in mi povedal kaj o Kekcu. Potem sem ga prosil, da bi ga šla enkrat obiskat, ker je bil zame živ. In res sva šla enkrat z vlakom na Jesenice, nato v Kranjsko Goro, na Vršič. Prišla sva na Veliko Mojstrovko in nazaj oba na vlaku zaspala, se peljala predaleč in prišla domov šele naslednji dan z jutranjim vlakom. (Smeh.)
Kakšni smo Slovenci v hribih, ali opazujete?
Bolj malo jih opazujem. Žal je tako, da človek največkrat vidi tisto, kar je narobe, a pozitivnega je ogromno. V mojih srednješolskih letih me planinstvo ni zanimalo, ker se mi je zdelo, da s šodrovci nimam ničesar skupnega. (Smeh.) Bil sem pač napihnjen mlad alpinist. Danes gledam drugače. Gorniška kultura se je izjemno razvila. Bistveno v hribih je vendarle doživljanje!
Mnogi, ki živijo v večjih mestih, konec tedna odhitijo v hribe. Kaj bi jim svetovali?
Bistveno je, da se človek skuša umakniti iz uveljavljenega stereotipa, in sicer da je treba z avtom čim dlje, da bi čim prej prišli do vrhov. Temu rečem instant planinstvo, kot je danes instant vse – od polente do juhe. Mislim, da se je treba najprej znebiti hitrosti. Nekoč je znani botanik Tone Wraber, ki si je vsako rastlino vedno znova ogledal, kot da jo vidi prvič, rekel, nikjer ne piše, da je treba v enem dnevu priti na Triglav. Pogovarjali smo se, da bi začeli zapirati gorske doline za individualni promet, kot je urejeno že marsikje v centralnih Alpah in Dolomitih. Najprej se bo gotovo pripetila revolucija, potem pa se bomo že navadili. V hribih smo grozno občutljivi za to, če nam kdo jemlje svobodo. Pri bezljanju izgubimo tisti vznožni del gore, ki je neskončno lep; doživeti goro od doline do vrha je nekaj najlepšega.
Kamor koli boste šli, bo lepo. A res mislim, da je pri teh stvareh tako, kot če hočeš biti svetovni popotnik. Ne najprej na Kitajsko, temveč po Sloveniji! V hribih se je podobno nujno na začetku podati na lažje ture, kjer čaka manj pasti. Saj jo lahko mahnete v Bohinjske gore, a o njih je že Kugy napisal, da tam še raste blodika, kot je romantično imenoval rožo, za katero greš in zaideš ter hitro prideš v svet, ki ti lahko začne delati preglavice. Nesreč ni bilo malo v tem okolju.
Karavanke pa so čudo! Bolj ali manj nenevarne, razen morda Košute, Begunjščice, Vrtače. Ponujajo prekrasne razglede, ker so grebeni. Karavanke so kot uvod v Julijce odlične. Pri nas premalo poudarjamo soško stran Julijskih Alp. Gore nad Tolminom ali Kobaridom so res lepe. Izlet na Mrzli vrh je ena najlepših enodnevnih tur, nenevarna, ampak ekstremno lepa. Lahko jo nadaljujete proti Lužnici, Krnu. Je tura, ki da več, kot si lahko zamislite!
Katera tura pa vam ostaja v najlepšem spominu?
Moja prva, ko sem šel s starši na Črno prst. Spomnim se, da smo imeli s seboj starejšega gospoda. Zaradi njega smo napredovali prijetno počasi, kar je bilo zame kot otroka več kot odlično. Še zdaj imam v glavi sliko Planine za Liscem; nekoč je bila gori Orožnova koča, ki je bila med vojno požgana, a zdaj spet stoji. V mojih časih je ni bilo, planina pa je bila še živa. Vsi stanovi so še stali, tudi majhna sirarna gori, okoli katere je pasel Bohinjec, ki so mu rekli Špan. Znan je bil kot eden boljših divjih lovcev, a mu nihče ni mogel ničesar dokazati. Še danes se govori o njegovem pogovoru s sodnikom, ki je po razsodbi vendarle vprašal, ali ima puško ali ne. In Špan je odgovoril: Težk' sem brez nje. Tipični bohinjski dvoumni odgovor, ki pomeni, da jo potrebujem tako nujno, da ne morem brez nje, kot tudi, da težko shajam, ker je nimam. In spet se ni ugotovilo, ali jo ima ali ne. (Smeh.) Še danes je Črna prst eden mojih najljubših vrhov. Kadar grem tja, je zame praznik.
Kaj bi rekli v spodbudo mladim, da bi se odpravili v hribe?
Nikogar ne spodbujam. Jaz jim samo ponudim, kar lahko. Imamo različne delavnice, na katerih delamo tudi maslo, recimo. Na koncu ga namažemo na kruh in pojemo. Razmišljal sem, kako naj se otroci fizično dotaknejo sveta, ne samo da gledajo planino. Da bi šel koga spodbujat, pa nikakor. Zavzemam stališče, da je najboljša pot tista, ki si jo poiščeš sam.