Večer: Velika planina in Rzenik / Šmartno na Pohorju - Marotova hiša / Svetovni dan snega / Najboljši so bili Idrijčani / Navadni šipek / Palme ližejo sneg z večtisočakov / Kako zreški Pohorci ujčkajo sneg

Velika planina in Rzenik

Janez Mihovec: Potepanje po visokogorju Kamniško-Savinjskih Alp

Pozimi je visokogorje samoten kraj. Tudi planine, kjer poleti vse vrvi od življenja, se spremenijo v samoten skupek planšarskih koč, med katerimi pometa veter. Potepanje po Veliki planini vse tja do Rzenika je tako prava vaba za vse, ki si želijo samote v gorah.

Najbolje je začeti v Kamniku in se popeljati do Kranjskega raka. Od tod nas makadamska cesta popelje prav pod Veliko planino. Mimo Male planine se sprehodimo na planoto, ki ima približno 1600 metrov nadmorske višine. Leži tik nad gozdno mejo. Običajno so pašne planine sorazmerno majhen skupek planšarij. To ne velja za Veliko planino. Planšarskih koč je za večje naselje. Center tega naselja je večja kapela, od katere se odpre lep razgled na osrednje Kamniško-Savinjske Alpe. Od gora prav posebej izstopa piramida Ojstrice.

Nekdaj je bila Velika planina veliko in uspešno smučišče, a od tega so ostali le še žalostni ostanki. Na drugi strani vlečnic se spet spustimo v gozd. Pot nas popelje navzdol po pobočju najprej do planine Konjščica, nato še do planine Dol. Do slednje planine se lahko povzpnemo tudi naravnost iz doline Kamniške bistrice preko Dolskega grabna, a ta pot je strma in enolična po gozdu. Od planine Dol se markirana pot spet strmo dvigne. Popelje nas do Rzenika. Gre za eno izmed bolj zanimivih gora. Vse južno pobočje se najprej strmo in enakomerno dviguje in nas popelje do planine. Preprosto zavijemo preko grebena. Pred nami se odpre uravnava, na kateri stoji koča.

Na Rzenik je dostop v kopnem delu leta skoraj nemogoč. Pot nikdar ni bila markirana, ampak gre le za nemarkirano stezo. Težava je v tem, da se je v zadnjih letih borovje neverjetno zaraslo in dostop od koče pa do samega vrha spremenilo v misijo nemogoče. Počakati je treba, da pozimi zapade sneg. Takrat sneg prekrije vse to borovje. Počaka se le toliko, da se sneg nekoliko posede in takrat se odpre pot. Južno pobočje gore tako ni nič posebnega. Zato pa je severna stran gore nekaj čisto drugega. Stena je popolnoma navpična in se spušča skoraj tisoč metrov naravnost v globino. Preko nje so pred leti izvedli enega najbolj drznih padalskih skokov BASE.

Za običajne obiskovalce gora je kaj takega preveč zahtevno. Ob možicu na vrhu gore se splača pogledati naokoli. Vidijo se gore vse od Krvavca pa tja do Dleskovške planine. Na jugu se odpira širna Ljubljanska kotlina, ki jo pozimi tako rada pokriva trdovratna nizka oblačnost. Preko nje se odpre pogled na Notranjsko tja do Snežnika, ki kraljuje daleč na jugu.

Zimski vzpon preko Velike planine do Rzenika in nazaj je ena najlepših zimskih tur. Ni planinsko zahtevna, je pa dolga in kondicijsko zahtevna. Pa kaj bi to. Gremo in uživajmo v zimskem dnevu.

Tekst in foto: Janez Mihovec

Šmartno na Pohorju - Marotova hiša

Hiša Marotove domačije stoji ob cesti v strnjenem jedru vasi blizu romanske cerkve sv. Martina na južnem Pohorju. Stavba je podkletena, zidana iz kamna, ometana in pobeljena, delno je lesena. Pokriva jo strma slamnata čopasta streha. Širok napušč na vhodni strani ščiti kamnite stopnice, po katerih se vzpnemo v stanovanjski del, ki je tradicionalno zasnovan: desno in levo od veže sta sobi, imenovani prednja in zadnja hiša, naravnost je kuhinja, iz katere se pride v obokano (velbano) shrambo, ki ji pravijo velbič. Prednja hiša ima lesene kladne stene, ki so znotraj ometane in pobeljene. V njej stoji krušna peč, ki se kuri iz kuhinje. Letnica 1812, vrezana na tramu lesenega stropa, priča, da je bila hiša postavljena v začetku devetnajstega stoletja. Gre za značilno hišo manjšega pohorskega kmeta v vasi, ki je bilo gospodarsko in kulturno središče večjega dela Pohorja.

Tekst in foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Maribor

Svetovni dan snega

Skoraj ne mine dan, da ne bi praznovali kakšnega svetovnega dneva. Tako bo to nedeljo svetovni dan snega. Gre za večletno kampanjo mednarodne smučarske zveze, ki promovira aktivnosti na snegu za mlade. Dogodek je osredotočen na ustvarjanje posebnih, zabavnih trenutkov na snegu, ne glede na panogo smučarskega športa. Ker je letos s snegom bolj žalostno, kot pravijo meteorologi, pa do konca prihodnjega tedna ne bo nič bolje, trenutno vsaj delno obratujejo naprave samo na sedmih smučiščih od 35. Toliko jih je pri nas še ostalo. Na Rogli, Krvavcu in na Golteh so pripravili prireditve za mlade. Na Rogli bodo tako imeli brezplačne delavnice na snegu, kjer bodo prikazali osnove smučanja, deskanja in teka na smučeh. Smučarska karta za otoke bo deset evrov. Na Krvavcu in Golteh vam bodo ob nakupu vsaj ene karte za odrasle otroško podarili, brezplačna bo tudi šola smučanja. V Planici bo dan zaznamovalo nordijsko smučanje, preizkusili pa se boste lahko v teku na smučeh in skokih. (boz)

Najboljši so bili Idrijčani

Prejšnji teden se je v Braslovčah pomerilo 28 osnovnošolskih ekip iz vse Slovenije na tekmovanju Mladina in gore. Tekmovanje, tokratno je bilo že 25., organizira Mladinska komisija PZS, soorganizatorja zaključnega, torej državnega tekmovanja pa sta planinsko društvo in osnovna šola, od koder prihajajo lanskoletni zmagovalci. Tokrat sta bila to drugič PD Dobrovlje Braslovče in OŠ Braslovče.

Ekipe štirih učencev od 6. do 9. razreda so najprej pisale teste, na katerih so mladi pokazali svoje znanje, ki so ga pridobivali na planinskih pohodih in z delom v planinskih krožkih. Najboljših šest ekip se je uvrstilo v finalni del državnega tekmovanja, ki je potekal v obliki kviza. Ekipe so odgovarjale na vprašanja iz gorniškega znanja, zgodovine, vremenoslovja in drugih tem, prikazati pa so morali tudi praktično znanje iz prve pomoči, varnejšega gibanja v gorah pozimi in izdelovanja vozlov. Zmaga je odšla v Idrijo ekipi Planinske muhe iz OŠ Idrija in PD Idrija, kjer bo tako naslednje leto 26. državno tekmovanje. Drugi so bili domačini iz Braslovč, tretja pa ekipa iz Kranja. (boz)

Navadni šipek

Per aspera ad astra ali Skozi trnje do zvezd je stari rimski rek, ki se mi vedno znova utrne, kadar nabiram šipek. Za "trnje" se razume, da so to trni šipkovih vej, s katerimi se venomer spopadam, "zvezda" pa je v tem primeru šipkova marmelada, ki je res zvezda med marmeladami. Pa tudi sicer je šipek prava zvezda, saj se večina njegovih lastnosti izraža v presežnikih. Blizu dvajset domorodnih vrst šipkov in še nekaj tujerodnih se bohoti po slovenskih pokrajinah in vrtovih. S križanjem različnih vrst šipka so vzgojili nad 20 tisoč sort vrtnic. Omenjajo jih že sumerski viri 2700 let pr. n. št., zelo priljubljene pa so bile tudi pri Grkih in Rimljanih. Zato velja vrtnica, iz šipka vzgojena lepotica, za najstarejšo in najbolj priljubljeno okrasno rastlino. Iz cvetnih listov vrtnic pridobivajo tudi omamno dišeče rožno olje, za liter katerega je treba stisniti kar nekaj ton cvetov.

Navadni šipek najbolj poznamo po plodovih, ki so naš najbogatejši vir C-vitamina in cele vrste drugih, za krepitev zdravja pomembnih sestavin. Plodovi in cvetovi so pomembno zdravilno zelišče za lajšanje različnih težav. Nabiramo ga lahko vso zimo. (mj)

Palme ližejo sneg z večtisočakov

Karin Potočnik: Ticino, kanton, kjer počitnikujejo slavni

Začetek svetovnega turizma je bil prav tam, če naj verjamemo enemu izmed piscev, ki je navdušen nad kraji ob jezerih Maggiore, Lugano in Como, ki so posejana eno za drugim ob mejni črti Švice in Italije, Erichu Marii Remarqueu. Slavnih, ki so živeli ali le počitnikovali v Locarnu, Asconi, na Monte Veriti (gori resnice, kar je dobesedni prevod imena), v Roncu, Brissagu in drugih krajih, ne zmanjka, ko jih začneš naštevati (psihoterapevt Carl Gustav Jung, slikar Paul Klee, pisec Hermann Hesse, antropolog in filozof Rudolf Steiner, pisatelja Ernest Hemingway in George Bernard Shaw ter igralca Clark Gable in Charlie Chaplin so le začetek seznama). Kakopak se niz bogatih in slavnih z leti povečuje. V svoji vili ob jezeru Como je reden gost George Clooney, ki ga seveda obiskujejo hollywoodske zvezde, denimo Sandra Bullock. Ralph Schumacher ima svojo rezidenco ob jezeru Maggiore. Če pa zvezdniki nimajo prijateljev, pri katerih bi prespali po eminentnih dogodkih (med izstopajočimi filmski festival Locarno ali Moon and Stars), so jim na voljo mondeni hoteli, vzpenjajoči se od gladine jezera skoraj vse do vrhov gora, kjer se svetijo lučke, ko se ponoči ozreš proti nebu. Podnevi pa palme ližejo sneg z večtisočakov, kot se zdi na fotografijah, ki jih prineseš domov. Ljudje so ukrotili skale, vanje zvrtali prostore za garaže in na njih postavili stavbe s pogledi na vodna prostranstva, ki so jih ustvarili ledeniki.

Ne le italijansko
Švicarski kanton Ticino z okolico je navdih za intelektualce kot tudi uživače in za vse, ki v sebi skrivajo malo tega ali malo onega. Mesto Lugano, švicarski Monte Carlo, je univerzitetno središče, zato lahko v tamkajšnjem parku na sončni decembrski dan labode hranite ob zvokih kitare izpod prstov katerega od nadobudnih študentov, ki z veseljem izpolni kakšno vašo glasbeno željo.

Mesto Lugano, švicarski Monte Carlo, se izjemno lepo vidi z gore Bre.

In nikar ne zapravljajte denarja za ustekleničeno vodo, če vas postopanje užeja - še najbolj previdni vodniki priporočajo vodnjak oziroma pipo. Kar je prijazno tudi do denarnice, saj se zgodi, da za stekleničko vode plačate več kot za pivo. Denar raje vložite v katero od mogočnih bank, Lugano je tretja švicarska bančna prestolnica. Nikar ne postopajte samo v parku, kar v breg, na goro Bre, od koder je pogled na dogajanje še veliko boljši. Pa še peš ni treba, saj pelje tjakaj, na višino 933 metrov nad morjem, funicular. Vodo, če se boste kljub vsemu odločili za stekleničko, lahko naročite v kateremkoli tujem jeziku, zdi se, da tam vsak govori vse, dasiravno je Ticino italijansko govoreči predel Švice. Zgodi se, da se skupina na ulici pogovarja in eden govori francosko, drugi nemško, tretji retoromansko - a so vsi z vsem na tekočem. Znanje, urejenost, red, natančnost in čistoča so atributi, ki nezgrešljivo opišejo državo in veljajo tudi za njen južni del. Nevsiljiva promocija skrbi, da vsi vemo za Švico, pa naj gre le za videz njihove zastave, slavne bombone, sire, čokolade, ure ali pasjo hrano.

Ne žejen ne lačen iz Ticina
V lokalih ob jezerih je priložnost zaužiti katero od sladkovodnih rib, kar je vredno poskusa. Na fini mešani solati se lahko odločite celo za pomarančni preliv, če boste našli prijazno Angležinjo v Brissagu, ki vse to ponuja. Na seznamu "nikar ne izpusti" je milanska rižota z jurčki in žafranom, ki je najboljša na poti proti fascinantnim dolinam Verzasca in Maggia. Za poobedek pa nujno nekaj iz domačega kostanja, ki porašča večino vzpetin. V milem podnebju jim dobro uspeva celo trta, merlot. Marone pa v mestih pečejo še za božič, debeli, sladki in sploh ne črvivi so v središču Lugana, zagotovljeno. Možnosti, da človek v Ticinu porabi vse naštete kalorije (in denar), ne zmanjka v nobenem letnem času, poleti je najbolj sveža rekreacija plavanje v katerem od treh jezer, pozimi so urejena smučišča, ki štejejo za manjša v državi, a ljubka. Cardada, denimo, je pravzaprav mestno smučišče, saj je dostopno z gondolo, v katero ljudje vstopijo v središču Locarna, zelo blizu železniške postaje, s katere je z vlakom do Milana le dobra ura in pol ali nekaj več kot sto kilometrov. Preko 1800 metrov visoka vzpetina je morda še bolj kot pozimi obljudena v preostalih treh letnih časih - prepletena s pohodnimi potmi in z dih jemajočim razgledom na mesto in zato idealna kot del enodnevnega postanka v krajih ob jezeru Maggiore. Z gore se dobro vidi tudi v sosednjo mondeno Ascono, poznano po poletnem jazz festivalu, z več odri po ulicah, glavni sprehajalni promenadi ob obali in celo (navidezno) na jezeru. Ascona je najnižje ležeči kraj v državi, manj kot 200 metrov nad morjem, z golf igriščem, jahalno infrastrukturo in tekmovanji v preskakovanju ovir s konji.

Navdih umetnikom
Naprej od Ascone vodi skozi krajši predor ena najbolj obljudenih turističnih cest, na eni strani zarita v skalo in na drugi viseča preko jezera, zavito pelje proti sosednji Italiji mimo Brissaga, ki ima sredi jezera dvoje otokov, na večjem je botanični vrt, kjer raste vegetacija z vsega sveta. Vožnja z ladjico pa je več kot le vožnja, saj ponudi drugačen pogled na celino. Tam je tudi dom slikarja Claudia Baccalaja, čigar dela so razstavljena v galeriji Antares v njegovem rojstnem kraju pa tudi v Muzeju moderne umetnosti v Bruslju in v L'art Brutu New York. Njegova drevesa krasijo mnoge domove in so osrednja dela zbirk zbirateljev Baccalajevih slik. Umetniki v tem delu sveta neredko najdejo navdih. Brissago je pravo obmejno mesto - to sporoča s številnimi bencinskimi črpalkami, saj je gorivo v Švici kljub vsemu cenejše kot v Italiji. Ne smemo pozabiti, na meji med EU in Švico so še vedno cariniki (švicarski vedo, kje je Slovenija). Po švicarskih standardih je urejeno italijansko mestece Cannobio, ki ga posebno ob nedeljah obiskujejo sosedi - takrat, prav vsako nedeljo, je vmestu sejem. Siri s tartufi, salame, olive s pekočim ali sladkastim okusom, ocvrtki, najnovejša modna oblačila, torbice, škornji in sandale, odvisno, kdaj jih človek obišče. Še najboljše od vsega pa je aperitiv z martinčkanjem v katerem od gostinskih lokalov, ki se vrstijo vzdolž obale.

 

Na slikah slikarja Claudia Baccalaja najbolj izstopajo drevesa. 

Skale in cvetje
Kraji ob jezeru so precej poseljeni in vsak ponuja kakšno mamljivo posebnost. Počitek za oči so razstave kamelij, azelej in drugih cvetočih grmovnic. Na jezeru so v tistem delu trije otočki, imenovani Boromejski, s čudovitimi parki. Vsa okolica jezera ima milo podnebje z bujno subtropsko vegetacijo, zato je ta del sveta privlačna turistična destinacija vse leto. Doline so najlepše poleti. Za piknik ali skok v vodo, čeprav brez opozorila o nevarnosti kristalne modrozelene vode v Valle Verzasci ne gre. Skale so zelo privlačne, oble, slikovite, a spolzke in vredne spoštovanja. Sprehod, naj si bo ob Verzasci ali Maggii, je potop v zgodovino - starinske kamnite hišice, strnjene v goste vasi ali bolj razložene poselitve, so še vedno obljudene, nekatere le kot počitniški domovi, druge kot pravi. Ekstremisti niso redki v tistih krajih - še največ jih najdete ob jezu Verzasca, od koder lahko najpogumnejši izkusite enega najdaljših bandži skokov na svetu - 220 metrov pada sledi, ko se enkrat poženete. Tam je skakal celo James Bond. Dolina Maggia skriva še več kamnitih hišic in nekaj prodnatih plaž, ki jim pozornost kradejo slapovi, bučeči preko previsov.

Vode imajo v Ticinu v izobilju pa še kanton nosi ime reke, 280 kilometrov dolgega pritoka Pada. Bellinzona, administrativno središče Ticina, je na seznamu Unescove svetovne dediščine, krasijo jo trije izjemno vzdrževani gradovi, Castelgrande, Montebello, Sasso Corbaro.

Švicarski, oprostite, ticinski napovedniki dogodkov za leto 2014 so objavljeni in turisti že lahko izberejo paket zase. V drugi polovici januarja gostijo velik glasbeni sejem MusicNet 2014. Jasno je, da je ekspedicija Ticino v enem dnevu nemogoča, čeravno se turističnim delavcem zdi uresničljiva - pač pogledate eno stvar in se vrnete, morda kar Swissminiatur (mini Švico) v Melidah, kjer je na ogled 130 modelov najbolj tipične Švice.

Tekst in foto: Karin Potočnik

Kako zreški Pohorci ujčkajo sneg

Rozmari Petek: Dež in stopinje nad ničlo Pohorcev ne zmotijo; Murphyja znajo prelisičiti, tudi tako, da domačini s traktorji vozijo sneg na kup

"Še dobro, da smo Pohorci trmasti kot dalmatinski osli, sicer marsikatere tekme pri nas ne bi bilo," bližajočo se tekmo v deskanju na snegu, ki bo ta vikend na Rogli, komentira predstavnica za odnose z javnostmi Tina Tinta Kovačič in obenem pripoveduje, kako so tedne pred tekmo "ujčkali in božali" sneg, s katerim jih je narava blagoslovila v začetku decembra. Takrat so bile tudi nazadnje dovolj nizke temperature, s primerno vlažnostjo v zraku, da so lahko izdelali tehnični sneg. In ker jih je narava že velikokrat preslepila, so si takrat naredili tudi velike zaloge tehničnega snega, ki v primerjavi z naravnim petkrat bolje prenaša zimi nič kaj prijazne pomladne temperature in vlago.

   Aleš Slapar, tehnični direktor Uniorjevega programa Turizem: ''Letošnja priprava tekme v primerjavi z minulimi tekmami v smučarskih tekih je skorajda mala malica.''

Kot opisuje vodja prog, tehnični direktor Uniorjevega programa Turizem Aleš Slapar, je letošnja priprava tekme v primerjavi z minulimi tekmami v smučarskih tekih skorajda mala malica. Precej težje je bilo leta 2009 in 2011, ko so morali, spet v zimi brez snega, pripraviti kilometre prog za smučarske teke. "Tam nimamo sistema za izdelavo tehničnega snega, zato smo morali sneg voziti iz deponije. Obe sezoni so nam pri tem pomagali domačini s traktorji in prikolicami, da smo pravočasno in primerno pripravili tekaško progo. Vmes je bila zima 2010, ko tekme nismo imeli, snega pa kolikor hočete. Pač, Murphyjev zakon," dodaja Slapar.

Ker bo današnja tekma v deskanju na snegu na klasični progi, na kateri so se še v sredo veselo smučali obiskovalci Rogle, je jasno, da sneg tokrat ni problem. Jim je pa nekoliko sivih las povzročilo torkovo deževje, živce pa jim načenja tudi vremenska napoved za današnji dan. "Če ne bi bilo tistega dežja, ne bi bilo dvomov o pripravi tekme. Sedaj smo morali progo dobro utrditi tudi s tako imenovanim snežnim betonom. Deskarji potrebujejo vsaj 20 cm debelo snežno odejo, ki mora biti trda. Edini pomislek je, da bi prebili progo, potem bodo tekmovalci nezadovoljni, oni so pa glavno merilo uspešnosti tekme."

V primerjavi z Mariborskim Pohorjem, ki ima spet velike težave z izvedbo Zlate lisice, so se zreški Pohorci zadeve lotili zelo premišljeno. "Če ne bi imeli že decembra te tekme v mislih in si zagotovili dovolj velikih količin snega, današnje tekme ne bi bilo. Vedeli smo, da se moramo dobro pripraviti takrat, ko se je pokazal prvi pravi čas. Zime so namreč muhasta reč."

Tekst in foto: Rozmari Petek