Večer: Boškarinov pohod / Veržejske lepotice / Pavčkove partizanske bolnišnice na Pohorju
Boškarinov pohod
Po Šavrinskem gričevju med slikovitimi starimi vasicami
Slovenska Istra velja za zelo razgibano pokrajino, ki se razprostira od Kraškega roba na vzhodu do obale in morja na zahodu ter Dragonje na jugu. Na tem Šavrinskem gričevju se nahajajo zanimive, očarljive stare vasice, v katerih se prepletajo pestra paleta kulinaričnih okušanj (oljčno olje, refošk, malvazija), pripovedovanja starih domačinov ter tlakovane poti, po katerih so nekoč boškarini tovorili težka bremena.
Vasica Padna (Robert Gracar)Jutranje sonce v istrski vasici Padna je že pošteno pripekalo. Udeleženci tradicionalnega Boškarinovega pohoda, ki se je odvijal v okviru Praznika olja in bledeža, so se zbirali. Stojnici z gojenimi zelenimi šparglji ter oljčnim oljem sta že privabljali prve radovedneže. "Kar poskusite naše olje," naju je prijazno k svoji stojnici povabila domačinka. Namočila sva kruh v odlično oljčno olje, ki so ga zaradi slabe letine lansko leto pridelali le borih 700 litrov. Stari in mladi smo se za vodnikom Matjažem Primcem, direktorjem turistične agencije Autentica, podali po starih vaških poteh med najlepšimi istrskimi vasicami Padna, Nova vas, Krkavče in Puče. Istrani so po teh poteh nekoč gnali istrsko govedo - boškarine, ki so jih uporabljali za tovorjenje težkih bremen. Istrsko govedo, ki ima dolge rogove v obliki lire, je avtohtona pasma. Boškarine naj bi v naše kraje pripeljali Rimljani ali Ahilove horde. To so robustne, delovne živali, odporne in skromne pri prehrani, živahne in temperamentne ter zelo navezane na gospodarja. Uporabljali so jih za oranje, delo v vinogradih in v gozdu - bošku, od koder najverjetneje izvira ime za delovne vole - boškarine. Med pohodom smo spoznavali pristne okuse Istre in okušali dobrote, ki so nam jih pripravili domačini, kot so oljčno olje, malvazija, rumeni muškat, refošk, spoznavali kulturno, etnološko, geografsko in zgodovinsko pestrost dela Šavrinije, se fotografirali ob slavnem krkavčanskem kamnu ter se od srca nasmejali članicam in članom Kulturnega društva Šavrini inu anka Šavrinke iz Gračišča. Slednji so nam s svojimi predstavami in skeči v domačem narečju približali življenje Šavrinov in Šavrink, kot je bilo nekoč. Ob koncu predstave smo skupaj zapeli staro šavrinsko pesem: Moja mati kuha kafe, samo cikorja, samo cikorja, moja mati kuha kafe, samo cikorja, samo da je.
Na tem območju so nekoč živele Šavrinke ali jajčarice, ženske, ki so se preživljale s pobiranjem jajc po istrskih vasicah, ta so prodajale v Trst ali Koper. Bolj premožne Šavrinke so si kupile osla in tako v Trst prinesla do 1500 jajc, manj premožne so jih nosile v bisagi ali na glavi v plenjerju, široko pleteni košari, narejeni iz vrbe, v katero so lahko dale največ 300 jajc. Druge ženske, mlekarice, so na trg nosile mleko. Kruh je v istrskih vaseh nadomeščala polenta, a so ga pekli ob večjih praznikih v krušni peči. Kruh so zaradi boljšega okusa ovili z rastlinskimi listi, najpogosteje z ohrovtovimi. Stara domačinka mi je pripovedovala, da so ženske kruh za prodajo pekle v krušni peči, od tod tudi ime krušarice, in ga prodajale v Trst in Koper. Ob koncu pohoda pa nas je pri kulturnem domu v Padni čakala prava istrska marenda (malica), sestavljena iz brodeta s sipami, bledežem (blitvo) in polento, ki jo je po maminem receptu pripravil znan zgodovinar in domačin iz Padne Alberto Pucer. Alberto mi je zaupal postopek priprave popularne padenske jedi: "Na ulju smo šofigale čebulo, petersil inu česen. Potem so stavli sipe in kodar so nardili kotel, so stavli še bledež. Sipe morjo bit naše une umazane, ne tiste bele. Kdr je blu narjeno, se nardi palento. Palentu se je dalo na en večji globok pjk. Šugo (iz čebule, petersila, česna, sip, bledeža) se je upil notri u palento." Pa dober tek!
Članice in člani Kulturnega društva Šavrini inu anka Šavrinke iz Gračišča. (Robert Gracar)
Vesna Velišček
Veržejske lepotice
Bela narcisa (Narcissus poeticus L., subsp. radiiflorus)
Če nas pot zanese do Veržeja, in razlogov za to je kar veliko, nas bo v središču kraja pozdravila zanimiva skulptura. To je stiliziran cvet bele narcise, na katero so domačini tako ponosni, da so ji postavili spomenik. Vrhunec cvetenja dosežejo prav v teh dneh in zato je v Veržeju maj proglašen za mesec narcis, v tem času pa je tudi občinski praznik občine Veržej. Spremljajo ga številne prireditve, med katerimi je tudi izbor najlepšega dekleta, ki postane mis narcis.
In kaj je tako posebnega pri narcisah, da so deležne tolikšne pozornosti? O njih je kar nekaj zgodb, ki so povezane z dekliško lepoto, deviškostjo in ljubeznijo. Poznajo jih skoraj povsod, kjer so narcise v Sloveniji razširjene: na Gorenjskem, Notranjskem, Krasu in tudi v Pomurju. Narcise sodijo med tista karizmatična bitja, ki simbolizirajo naravo in oblikujejo naš odnos do njenega ohranjanja. Žal narcise ogrožajo neprimerna kmetijska raba in neozaveščeni obiskovalci. Zato so zavarovane, občina Veržej pa se za njihovo ohranjanje še posebej prizadeva. Posebno vlogo pri tem ima Leščeček, maskota in varuh veržejskih narcis, ki z leskovo palico poskrbi za nepridiprave.
Matjaž Jež
Pavčkove partizanske bolnišnice na Pohorju
Po prihodu XIV. divizije na Štajersko so na Pohorju začele nastajati partizanske bolnišnice. Na zahodnem delu Pohorja je leta 1944 začelo delovati šest bolnišničnih objektov, ki so sprejeli skupno 300 ranjencev in jih je vodil dr. Ivan Kopač - Pauček. Edina ohranjena med njimi je Trška gora. Ilegalno ime ji je dal zdravnik Pauček, ki je bil doma pod Trško goro na Dolenjskem. Imela je tri nadzemne objekte, sprejela pa je lahko 25 ranjencev. Nobene od partizanskih bolnišnic na zahodnem Pohorju niso nikoli izdali oziroma odkrili. V bližini bolnišnice sta grobova; kjer sta pokopana spremljevalec šefa sovjetske vojne misije Miša Belov in koroški Slovenec Ivan Šlep iz Železne Kaple. Vsi bolnišnični objekti, ki so razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena, so bili v letu 2009 v celoti obnovljeni. Najboljši peš pristop k bolnišnici je od Tomačeve bajte navzgor ob potoku, nato pa po cesti do prve pešpoti, ki zavija na levo. Dostop je mogoč tudi po cesti, ki vodi od Slovenj Gradca do Kop, odcep za bolnišnico je označen.
ZVKD Maribor