Planinski vestnik - Stane Jurca: V zadnjih letih je alpinistična oprema doživela marsikatero spremembo in izboljšavo in mladi plezalci niti pomislijo ne več, da so, na primer,
... vibram-podplati poznani pri nas komaj dobrih 15 let. O prednosti modernih vrvi iz umetnih vlaken pred starimi manilami najbrž nihče ne dvomi, številne majhne izboljšave opreme kot na primer plezalniki s kovinsko ploščo, naprave za spuščanje po vrvi, svedrovci in ostalo pa so tako obogatile tehnično plat plezanja, da se je marsikatera smer pomaknila za celo oceno navzdol, na drugi strani pa so nastale moderne smeri, ki jim »stari« ravno zaradi tedaj pomanjkljive opreme niso bili kos. Sama tehnika ni in verjetno tudi nikoli ne bo reševala problemov v stenah, lahko pa tehnično znanje in oprema izkušenemu plezalcu marsikdaj pomagata iz težkega položaja. S tem namenom je tudi napisan ta članek o klinih, ki v Evropi niso bili poznani, katere pa so naši plezalci že preizkusili in pri tem nabrali toliko izkušenj, da danes že lahko presodimo, kolikšna je njihova uporabnost v naših razmerah. Gre za kline, ki se uporabljajo v izredno tankih poklinah širokih morda nekaj desetink milimetra in od tod tudi njihovo ime. Njihova oblika in dimenzije so podane na sliki. Nožače so razvili kalifornijski plezalci in zaradi njihovih dimenzij ni čudno, da so jih v začetku uporabljali samo za tehnično plezanje. Navadnemu klinu dajejo namreč potrebno togost in trdnost njegove dimenzije, saj je rezilo pri naših kroparjih debelo povprečno 2,5 do 3 mm, pri nožačih pa moramo obe lastnosti doseči s primerno izbiro materiala. Tako gradivo je ameriško jeklo SAE 4130, kateremu pri nas ustrezata vrsti 25 CrMo 4 ter 35 CrMo 4 oziroma s starimi oznakami VCMo 125 in VCMo 135. Tehnični podatki za ta jekla so zbrani na tabeli 1.
Ker so kaj kmalu ugotovili, da klini ustrezajo svojemu namenu, so Amerikanci izvedli nato celo serijo statičnih preizkusov s temi klini v granitu, pri čemer so skušali dobiti predvsem podatke, koliko nožači sploh vzdržijo, na drugi strani pa dajejo ti preizkusi praktično izredno zanimiv odnos med »trdnostjo« zabitega klina in tistim občutkom njegove vrednosti, ki si ga plezalci ustvarimo po zvoku in opazovanju klina pri zabijanju. Nožači se lahko izdelajo le kot vzdolžni klini, zato so pri teh poizkusih obremenili v smeri pokline ter pravokotno na poklino za primer, ki bi jih morali uporabiti kot prečne kline. Povprečne vrednosti dobljenih rezultatov so podane na tabeli 2.
Pod silo razumemo silo, ki je bila potrebna za puljenje klina iz pokline. Te številke pa nam povedo naslednje važne stvari:
— prvič, da je zvok pri zabijanju le kolikor toliko dober kriterij o vrednosti zabitega klina kljub temu, da posamezni rezultati včasih precej odstopajo od srednje vrednosti, ki je navedena na tabeli.
— drugič, da se nožači lahko uporabijo tudi kot varovalni klini in ne le pri tehničnem plezanju, pod pogojem seveda, da varujemo dinamično in
— tretjič, da kline lahko uporabimo tudi kot prečne, če rob, na katerega se naslanja ploskev klina, ni oster. Če si pomagamo s kladivom, pa to lahko vedno dosežemo. Razen številke 5, kjer sta se oba klina zlomila, so vsi ostali klini ostali nepoškodovani in so jih lahko uporabili večkrat.
To so bili podatki, s katerimi smo razpolagali, in kdor je plezal peto ali šesto stopnjo, bo rad pritrdil, da bi take kline včasih potreboval. Akademski odsek je imel precej težav, preden mu je uspelo, da je dobil jeklo 25 CrMo 4, saj naše železarne to kvaliteto izdelujejo le v obliki trakov ne pa pločevine, ki je za izdelavo- klinov mnogo bolj primerna. Ploščo smo končno uvozili iz znane železarne Bohler in ker se da iz nje izdelati preko 700 nožačev, je to za vso Slovenijo za nekaj let dovolj. Klini se izdelajo po naslednjem redu: iz pločevine se izreze oblika klina, se prevrta uho in obdela rezilo z obeh strani toliko, da ostane po vsej svoji dolžini debelo približno 1,5 mm, pri čemer je treba paziti na lep prehod med rezilom in ušesom. Groba pila in žaga ter vrtalni stroj je vse, kar potrebujemo za to operacijo, če pa kdo razpolaga z rezkalnim strojem, toliko bolje. Tako izdelan klin nato ogrejemo na 860 °C ter s te temperature kalimo v vodi. Paziti je treba, da je kalilna kad pri peči, saj se drugače rezilo, ki je zelo tanko, takoj ohladi. Cim bolj enakomerno je rezilo obdelano- (s pogojem, da ga vtaknemo v vodo pravokotno na njeno površino), tem manj se pri kaljenju ukrivi. Po kaljenju izbrusimo rezilo na brusilni plošči v nož, pri čemer pa ga nikakor ne smemo pregreti preko škrlatne barve. To delo traja približno 20 minut, nakar klin popustimo, to je, počasi ga ogrevamo na temperaturo 320 do 350 °C in pustimo, da dobi temno modro in deloma svetlo modro barvo, ki pa nikakor ne sme preiti v sivo, da ne bi bil klin premehak. Pri pravilnem delu mora biti trdota rezila približno 370 Hb, kar ustreza trdnosti 130 kpmm-2
S tem je klin izdelan in če vrh rezila vpnemo v primež ter s kladivom udarimo po ušesu, mora brneti kot glasbene vilice ter se ne sme kriviti. Končno ga še lahko kadmiramo, da je lepši in, kar je glavno, da ne rjavi. Vsekakor je izdelava precej zamudna in zahteva nekoliko kovinarske prakse in orodja. Čas, ki je potreben za izdelavo enega komada, znaša dobro uro, to pa pomeni, da bi njegova cena bila najmanj 700 din, če bi klin izdelali po redni poti v podjetju. To pa je za povprečnega slovenskega alpinista seveda nesprejemljiva vsota. Poiskati je torej treba druge poti.
Sedaj pa še nekaj praktičnih rezultatov uporabe nožačev. Skupno je akademski odsek izdelal okrog 50 komadov, od katerih smo nekatere preizkusili v naši plezalni šoli na Turncu, ostale pa so naši plezalci in plezalci drugih odsekov uporabili pri praktičnem plezanju v steni. Verjetno bo najbolje, če povemo nekaj karakterističnih situacij in tako osvetlimo uporabnost nožačev:
1. Klin je bil zabit v apnencu le približno 8 mm v zelo- ozko poklino in obremenjen v smeri pokline. Vzdržal je sunkovito obremenitev s težo dveh plezalcev in se ni dal izbiti. Podobnih primerov je bilo več.
2. Klin je bil zabit v apnencu približno 5 mm in\ obremenjen pravokotno na poklino. Zaradi teže plezalca se je klin upognil preko robu pokline, ki je bil lepo zaokrožen, ter je nato vzdržal majhen sunek, ker se je pri tehničnem plezanju izpulil naslednji klin.
3. Klin je bil polno zabit v apnencu in obremenjen v smeri pokline ter je omogočil spust po vrvi, pri čemer je plezalec nekajkrat popolnoma ob visel v zraku. Tudi v dolomitu je klin, ki je bil podobno obremenjen in zabit 3/4 dolžine, omogočil spust.
4. Klin je bil zabit v granitu, v previsu, tako da ga je vleklo ven in to le 15 mm. Vzdržal je statično obremenitev ter se ni dal izbiti. Podobni primeri so bili tudi v apnencu.
Iz vsega bi lahko torej zaključili, da lahko nožače uporabljamo v apnencu, dolomitu in granitu, če je le na razpolago primerna poklina, pri tehničnem plezanju ter eventualno tudi pri spuščanju po vrvi in celo za varovanje, če je klin obremenjen v smeri pokline in dobro zabit. Pri obremenitvi pravokotno na poklino je tudi pri tehničnem plezanju potrebna previdnost (to je zaokrožen rob), čeprav se je nožač, ki je bil prečno obremenjen in je služil še s tremi drugimi klini za sidranje zavornega bobna, dobro obnesel tudi pri spuščanju pri vajah GRS — postaje Ljubljana.
Končno je treba še omeniti, da smo do sedaj uporabili kline tudi po štirikrat z vmesnim hladnim ravnanjem, pri čemer pa je seveda mogoče, da nastanejo razpoke v rezilu, zaradi česar je klin neuporaben ali pa ga moramo skrajšati.
Ing. Stane Jurca
Literatura:
1. Belaying the leader — an omnibus on climbing safety — Sierra Club, San Francisco 1959.
2. Katalog Železarne Jesenice.
PS — Akademski odsek je pripravljen prepustiti nekaj materiala za kline ostalim odsekom po lastni ceni in, če bi bilo potrebno, tudi pomagati pri izdelavi.