Revija Jana , Vesna Sivec Poljanšek : Zastrupljeni z monoksidom na Veliki planini
Preberite, lahko se zgodi tudi vam!
Zadnji dan minulega leta, silvestrovo, se je začel prelepo: takoj ko smo se z gondolo dvignili nad debel pokrov megle, ki je obdajala ljubljansko kotlino, nas je zaslepilo visokogorsko sonce. Dan je bil res pravljičen: sinje nebo je bilo brez oblačka, veter, ki je na Veliki planini precej pogost obiskovalec, se je potuhnil za obronke bližnjih hribov. Vsenaokrog je bilo obilo snega in otroci so kar vriskali od veselja, da se bodo lahko to zimo prvič do sitega nasankali.
Planšarska koča sredi naselja tipičnih velikoplaninskih koč nas je pričakala zavita v sneg. Še dobro, da sta mož in njegov prijatelj odšla na Planino že dan prej, da sta odmetala sneg do vhoda vanjo, očistila okna, pot okrog koče in k vodnjaku.
Silvestrski dan smo preživeli večinoma zunaj, v zimski pravljici, in se veselili čarobnega večera.
Okrog petih popoldne smo v koči prižgali agregat, ki proizvaja elektriko. V starih planšarskih kočah namreč ni ne elektrike ne vode, zato večina uporabnikov tamkajšnjih koč, ki sodijo med evropske posebnosti, uporablja agregat.
Uro zatem je naša osemčlanska družba, sestavljena iz štirih odraslih in štirih otrok, starih od štiri do sedem let in pol, ob čaju kovala načrte, kako si bomo pripravili slavnostno večerjo in kako bodo pri tem sodelovali tudi otroci, ko so se začele v koči dogajati nenavadne stvari.
Kaj se dogaja?! Šestletni sin Mark, sicer zelo živahen fantič, je nenadoma začel tožiti, da je močno utrujen. Odpeljala sem ga v sosednjo malo sobo in tam je padel v posteljo ter v trenutku zaspal, kar mu sploh ni podobno. Pomislila sem, da je utrujen zaradi sankanja na svežem gorskem zraku. »Zbudili ga bomo čez slabo urico, toliko, da si odpočije,« smo rekli. Štiriletna hči Lana je začela nenadoma pokašljevati. Tožila je, da jo boli grlo in nasploh vse telo. Postajala je vse bolj brezvoljna. Ko je legla v posteljo zraven bratca, je na lepem postala nemirna. Stokala je, se premetavala, zavijala z očmi, videti je bilo, kot da je celo za trenutek izgubila zavest. Držala sem jo za roko in se v obupu spraševala, kaj se dogaja.
V sosednji sobi je petletna Maruška, hči družinskih prijateljev, tožila, da bi tudi šla spat, ker je močno utrujena. Starša sta ji postlala na podstrešju, kjer naj bi spala njihova družina. Čez nekaj minut je začela v joku kričati, da ji je močno slabo in da bo bruhala. Tudi njen bratec Tilen, skoraj osemletnik, je tožil, da se počuti »zelo čudno«.
Tudi odrasli smo postajali iz minute v minuto bolj omotični, jaz sicer še najmanj, ker sem sedela v sobici ob svojih otrocih. Ko je prijateljica Simona ugotovila, da se ji tako vrti v glavi (pa ne od silvestrskih zdravic, za katere, še sreča, dotlej ni bilo priložnosti; kombinacija alkohola in ogljikovega monoksida bi lahko imela usodne posledice), da ne more več stati na nogah, je odhitela ven, na svež zrak. Ob vratih se je sesedla in oster planinski zrak jo je malo spravil k sebi.
Ogljikov monoksid v koči
V tistem je njen soprog Uroš zakričal: »Tukaj nekaj ni v redu! Monoksid, v koči je monoksid!«
Še zdaj, ko pišem te vrstice, se mi ježi koža, ko se spomnim na tisti trenutek. Če ne bi prijatelj Uroš Babnik zaslutil, da je lahko vzrok za naše čudno počutje ogljikov monoksid, bi lahko bilo vse skupaj usodno za vseh osem.
Simona je s svojima otrokoma planila iz koče in oblečeni le v tanke majice in trenirke – v koči je bilo zelo toplo – so odhiteli v nekaj minut oddaljeno kočo; tam je silvestroval njen brat.
Sama sem takoj dvignila iz postelje omotična otroka, mož Uroš je na stežaj odprl vsa vrata in okna, da je v sobico spustil svež zrak. Na hitro sem oblekla otroka; mož je moral medtem nekajkrat ven na zrak, ker mu je bilo močno slabo.
Kot ponorela sem po majhnem prostoru iskala debela oblačila, saj sem čutila le to, da moramo takoj s Planine. Za vsako ceno. Ne glede na temo in hud mraz, ki takrat pritisne v hribih.
V koči sem se zaradi iskanja oblačil za otroke – v paniki pač vsak reagira po svoje – zadržala najdlje, zato sem se, kot so mi kasneje razložili zdravniki, od vseh najbolj zastrupila.
Takoj v dolino!
Čez nekaj trenutkov smo, oblečeni v debela zimska oblačila, že pešačili k gondoli. Prijatelj Uroš nas je sicer prepričeval, naj v temi in mrazu ter v takšnem stanju nikar ne hodimo v dolino, a sem vztrajala. Simonini sorodniki so nam prijazno ponudili prenočišče v njihovi koči, a globoko v sebi sem čutila, da moramo proč.
To nas je, so nam kasneje povedali na urgenci, rešilo morebitnih posledic, ki jih lahko v telesu pusti monoksid, če se v njem zadrži predolgo.
Po pravici povedano, se poti do postaje z gondolo sploh ne spomnim v celoti. V spominu mi je ostal le prvi klanec, pod katerim sva se s sinom sesedla, ker naju noge preprosto niso ubogale. »Ne moreva naprej, tako močno nama je slabo,« sva tarnala. Mož je s hčerko v naročju za trenutek obstal, počakal, da sva za silo prišla k sebi, in naju bodril, naj vendar zbereva moči, da prehodiva uro dolgo pot do gondole. Po telefonu nismo mogli priklicati nujno potrebne pomoči, ker na večjem delu poti iz planšarskega naselja do gondolske postaje ni signala. Kot zakleto nismo med potjo srečali nikogar. Osvetljene, tople koče so v svoj objem skrile vse nasmejane praznovalce silvestrovega večera.
Imeli smo srečo v nesreči: ko smo končno prispeli do gondolske postaje – malo smo si pomagali s sankami, a na strmem in poledenelem pobočju bi bil spust v temi, kljub baterijam, ki smo jih imeli s sabo, preveč tvegan –, smo izvedeli, da je zadnja gondola odpeljala že pred pol ure. Izjemoma so podaljšali vožnjo, ker jih je v dolini čakala družba zamudnikov, ki so hiteli silvestrovat na Planino.
»Voznik« gondole, prijazni Matic, ki je kasneje z motornimi sanmi prepeljal v dolino tudi naše prijatelje, nam je svetoval, naj nemudoma odidemo na pregled k dežurnemu zdravniku. »Z monoksidom ni heca,« nas je posvaril.
Silvestrska noč na urgenci
V domžalskem zdravstvenem domu nas je dežurni zdravnik po kratkem pregledu napotil na ljubljansko urgenco. Ponoči lahko namreč le tam opravijo vse potrebne preiskave.
Takoj so nas sprejeli in se zavzeli za vse štiri. Otroka sta morala z možem na Pediatrično kliniko, mene so zadržali na urgenci.
Po opravljenih analizah krvi so ugotovili, da sem precej zastrupljena, zato so mi svetovali, da pokličem moža, naj pride čim prej na pregled.
Otroka sta tako nenadoma ostala sama v otroški bolnišnici. Bilo mi je hudo, vsake pol ure smo se slišali s tamkajšnjim osebjem. Na srečo je mlajša Lana od izčrpanosti po vsem preživetem hitro padla v spanec, s kisikovo masko na obrazu, Mark, ki je vse doživljal precej bolj razumsko, pa ni zaspal vso noč. A so bile ob njem prijazne sestre in ga bodrile.
Medtem je izredno srčen zdravnik z urgence, ki je poskrbel zame in kasneje za moža, oba sva v polnoč »zaplula« s kisikovo masko na obrazu, sprožil reševalno akcijo naših prijateljev.
Čeprav nam je prijatelj Uroš vmes javil – s težavo je našel točko na hribu, kjer je telefon zaznal šibek signal –, da se počutijo »kar v redu«, zdravniškega osebja to ni prepričalo. »S temi stvarmi se ne gre šaliti,« so nama resno pojasnili in takoj sprožili akcijo.
Kriminalisti so popisali, kaj se je zgodilo – domnevali smo, da je cev agregata zamedel sneg, dva dni kasneje, ko sta strokovnjak in policist odšla z mojim soprogom na Veliko planino, pa so ugotovili, da je bila cev pravilno izpeljana iz koče in ne zametena, a jo je nekje na sredi očitno zamašil sneg, ki ga je vanjo nanosil veter, zato je ogljikov monoksid »planil« nazaj v kočo –, kamniški reševalci so se pozanimali o legi koči, gorska reševalna služba pa je šla medtem že v akcijo.
Prijatelje so odpeljali z Velike planine s sanmi po strmi, pozimi neprevozni poti, nižje pa so jih čakala reševalna vozila.
Ob pol treh zjutraj sta tudi Simona in Uroš pristala na ljubljanski urgenci, njuna otroka Maruška in Tilen pa na Pediatrični kliniki.
Na prvi dan novega leta so zjutraj odpustili najprej nas, odrasle, sredi popoldneva, po intenzivni kisikovi terapiji, pa tudi otroke.
Srečni konec
Odnesli smo jo živi in dokaj zdravi. Če bi bili v koči le petnajst minut več, bi se lahko vse skupaj končalo, so nam povedali zdravniki, zelo tragično. Ogljikov monoksid je namreč plin, ki ga ne vohaš niti ne vidiš, zaznaš ga le tako, da postajaš vedno bolj utrujen, omotičen in ti gre močno na bruhanje.
Zdaj, skoraj dva tedna po tem dogodku, se nas vseh osem počasi sestavlja skupaj. Nismo še povsem v redu; menda traja kar nekaj tednov, preden monoksid povsem izgine iz telesa, sploh iz mišic. Enotedenski intenzivni počitek in redni sprehodi na svežem zraku so nas spravili toliko k sebi, da smo krenili na utečene tirnice vsakdanjika.
Dogodka pa vsekakor ne bomo nikdar pozabili. Kako ga tudi bi! A kadar zdaj razmišljam o njem, ugotavljam, da se je pravzaprav vse končalo tako, kot se je začelo: nekako pravljično! Pravljice imajo srečen konec in takšnega smo doživeli tudi mi.
Ob veliki pomoči neutrudne, izvrstne ekipe na ljubljanski urgenci, Pediatrične klinike v Ljubljani, kamniških reševalcev, gorske reševalne službe, voznika sani Matica in vseh drugih. Iz srca hvala vsem, ki ste nam pomagali v dolgi silvestrski noči!
In da, prav imajo vsi, ki so nam v preteklih dneh rekli v spodbudo tole: »Nekdo tam gori vas ima zelo rad!«