Planinski vestnik: ...april 2018

Letošnja zima je vremensko pestra in tudi razmere za različne alpinistične dejavnosti so takšne. Konstantno sneženje je vedno znova prekrilo že urejene razmere. Sredi marca se je zato največ turno smučalo, postopoma pa se je pričelo nekaj več dogajati tudi v ledu. Ledno plezanje je svoj vrh doseglo konec februarja, ko so naše kraje preplavljale nizke temperature, ki so pred pomladjo le razveselile plezalce. Led se je dobro držal vse do prvega tedna v marcu. V tem obdobju so bili nekateri slapovi bolj pokriti s plezalci kot z ledom, zelo velike izbire slapov pa vseeno ni bilo. Sledila je ponovna otoplitev, plezalci so zabavo našli pri severnih sosedih, alpinistični smučarji pa v naših gorah.

Če je lanska zima nudila mrzel zrak in precej dobro zrejenih slapov je letošnja, kljub februarskemu mrzlemu obdobju, kar skopuška. Pri nas so bili solidno narejeni klasični slapovi , ki skoraj vsako leto dovolijo vzpone. V Logarski dolini so bili preplezani Palenk (WI3, 100 m), Slap pod Sušico (WI4, 150 m) , Raztočnik (WI3+, 160 m), Slap pod tunelom (WI4, 100m), Centralni Ivovec (WI3, 90 m) in Solza (WI4, 200 m).  Na Jezerskem sta plezalce razveseljevala Sinji slap (WI3, 150 m) in Vikijeva sveča (WI4+, 150 m).  V Krnici je bil večkrat preplezan Drugi slap (WI4-, 200 m). O razmerah v njem je pisal Rok Feldin (AO Jesenice), ki ga je s soplezalko preplezal 4. marca. V času njunga vzpona je bil velik del slapu pod snegom, le strmejši odseki so nudili led. No, nekaj ledu jima je uspelo najti v vsakem raztežaju. V Tamarju so bili velikokrat preplezani Centralni slap (WI4, 120 m), Slap nad votlino (WI3, 90 m) in Desni slap (WI4, 50 m). Kdor se je peljal proti Tamarju je zagotovo opazil lepo pomrznjenega Luciferja (WI4+, 210 m), ki je tudi dobil ponovitve. V Zahodnih Julijcih so bili večkrat preplezani Fortino (WI3, 150 m) ob Rabeljskem jezeru, Rabeljski slap (WI4+, 100 m) po normalni in bolj strmi direktni varianti (WI5), v Zajzeri pa Piccolo Nabois (WI4+, 210 m).  Pod slednjim je plaz odnesel dostopajočo navezo, ki se je na srečo izvlekla živa in zdrava, v zameno pa si je gora prisvojila nekaj opreme. Če ne prej se bo ta na dan prikazala spomladi. Bližnje srečanje s plazom se je zgodilo tudi v slapu Fortino. Snežna pobočja nad plazom niso več prenesla visokih temperatur, popustila in poškodovala tujo navezo. Trenta je v svojih mrzlih kotičkih skrivala nekaj biserov, ki so bili vredni obiska. Jure Crnič (AO Bovec) in Tomaž Javornik (Črnuški AO) sta preplezala Sublimacijo (WI 3-4, 130 m). Dober led je bilo možno najti v Zadnji Trenti. Tam sta si novo linjo ogledala Tine Cuder (AO Trbovlje) in Vili Guček (Špaltna). 22. februarja sta krušljivi skalni del prvega ratežaja opremila s svedrovci, za vzpon pa sta morala počakati do 5. marca, ko se je sveča nad skalnim odsekom dovolj zredila. Mraz je nato naredil svoje in lahko sta opravila s štirimi raztežaji skalne in ledne plezarije. V zgornjem delu smeri ju je slabo narejena sveča usmerila v desno. Levi izstop bo tako počakal na prihodnje mrzle zime. Smer sta poimenovala Borderline Personality Disorder (M8, WI5+, 150 m). V bližini so člani AO Nova Gorica in Soškega AO obiskali Desni Zapotoški slap (WI4, 180 m).

Člani AO Železničar so 24. februarja v Kaunertalu plezali slap Renkfalle. Širok 180 metrski slap so plezali po več variantah v okviru težavnosti od WI4 do WI6. Tudi v Böcksteinu (Eisareni) je bilo slišati slovenske glasove. Člani Črnuškega AO so 24. februarja preplezali smeri Supervisor (WI6, 270 m) in Höhkarfall (WI3, 180 m). Člani AK Črna pa so tam preplezali Federweissfall (WI 4, 180 m). Člana AO TAM Matej Balažic in Marjan Kozole sta od 23. do 24. februarja plezala v Kaunertalu. Lepe raztežaje sta povlekla v Bodenbachu (WI 5, 185 m) in La Linei (WI 5+, 170 m), 25. februarja pa še v smeri Rauchenbichl Linker (WI 5, 190 m) v Pitztalu. Člani AK Črna Denis Arnšek, Andrej Jež in Aleš Paradiž so 4. marca plezali v Seebachtalu. Uživali so v dobro narejenem slapu Hollandia Wall (WI 5+, 210 m).

V visokih stenah ni bilo pravih razmer za vzpone. Nekateri pa so kljub temu pogledali kaj stene ponujajo in našli nekaj zase. 17. februarja sta člana Črnuškega AO Andraž Avbelj in Aleš Rovšnik poskusila srečo v Vevnici. Kljub velikim količinam snega, ki je zahteval nekaj krtovih sposobnosti, sta preplezala Severno grapo (90°,M4/45-65°, 600 m). Največjo težavo je predstavljal pršič v zgornjem delu smeri, ki jima je ob povratku čez steno zagodel s plazovi. V pršnih plazovih sta meddrugim izgubila nekaj opreme in prišla pod steno nekoliko lažja. Navkljub vsemu sta si pripravila lepo dogodivščino. Uroš Oblak in Mitja Vodnik (AO Kranj) sta plezala Cankarjevo smer (III/II, 450 m) v Storžiču. V zgornjem delu sta si zaželela še nekaj ledu in vstopila v ledni trak, po katerem sta v dveh raztežajih dosegla vrh.  Marija Jeglič (AO Ljubljana Matica) je dvakrat obiskala stene Nad Šitom glave. Najprej sta z Davidom Debeljakom (AO Rašica) obiskala Zajedo skozi okno (V+/IV, 180 m) v JV steni. Do vrha stene so ju spremljale temperature krepko pod ničlo, veselje vzbujajoče sonce in škripanje pod derezami. 4. marca je Marija steno obiskala s kolegom iz odseka Borom Zupanom. Zagazila sta pod severno steno in preplezala Kranjsko poč (IV/III-IV, 250 m). Škripavca ni bilo več, izgled stene pa je bil prav ˝škotski˝. 10. marca sta Gregor Klančar (AO Novo Mesto) in Miha Zupan (AO Tržič) pogledala kakšne so razmere v Begunjščici. Otoplitev je že iztegovala lovke, zato sta izbrala Zimsko smer. Razmer ni bilo od nikoder, do vrha smeri so jima pomagale trave in skale.

Alpinistično smučanje

Skoraj vsakotedensko sneženje je letošno zimo ves čas nagajalo in preprečevalo dobre vzpone. Prav nič pa ni škodilo alpističnim spustom. Prvi so bili opravljeni že januarja. Začelo se je z ogrevalnimi spusti, kot so Centralna v Begunjščici, vzhodno pobočje Prestreljenika in jugozahodno Velikega Stadorja nad kaninskim smučiščem, manj standardnimi Stadorskim plazom nad planino Kuhinja, Lipanskim vrhom nad planino Lipanca, Svačico med Vrtačo in Stolom ter v priljubljenih strmih južnih stenah Poliških Špikov v Zahodnih Julijcih. Konec januarja je zaznamovala otoplitev, ki je ugodno vplivala na to dejavnost. V tem času je bil opravljen prvi letošnji prvenstveni spust. 29. januarja je Jaka Ortar opravil z novo smučarsko smerjo v JZ steni Krnčice nad Drežnico. Stena se nad Soško dolino v vsej svoji lepoti kaže občudovalcem, a zaradi osončenosti in toplega primorskega zraka kaj hitro odvrže zimska oblačila, posebno na ključnih, strmih mestih. Zaradi tega le redko doživi kakšen spust. Za spust je včasih potrebno pogoltniti nekoliko trše smučarske razmere. Nekaj jih je moral tudi Jaka, a ne preveč. Presmučano smer je poimenoval JZ vesine (I+, 700m. Od spodaj navzgor: 500 m 45-50°; 180 m 55-50°, mesto 60°; 20 m 40-45°) in označil kot ˝eno lepših smeri pri nas˝. Dan kasneje, 30. januarja, je obiskal še bližino Vogla v Pečeh. Tam je opravil prvenstveni spust po JZ vesinah Vrha Krnic v uživaških razmerah. Težave je ocenil z Z-, 250 m, 35-40°, odsek 50°, izpostavljeno. Sledila je ohladitev in snežno obdobje. Nov sneg, klože in na vetrovnih mestih tudi led so predstavljali vse prej kot ugodne razmere. Poskusi v strminah so se  končali že na dostopu. 28. februarja je poskus Mateja Mejovška, Žige Štera in Simona Erjavca v Begunjščici nakazal še eno pestro smučarsko obdobje. Trojica se je povzpela po varianti Trolka čez vhodni žleb in nato na greben. Obrnili so se pred vrhom zaradi zahtevnega nesmučljivega mesta. Na spustu so naleteli na manjšo kložo, ki je pod smučmi popustila. Na srečo brez posledic za ekipo. Sledilo je postopno izboljšanje razmer in z njimi tudi več spustov. 4. marca sta Simon Erjavec in Andraž Šparovec presmučala Ostržkovo grapo (V-, S6,  400 m) v Begunjski Vrtači. Pričakale so ju naporne razmere s skoraj vsemi vrstami snega. Na dan žena so zgoraj poskrbeli za odlično vreme. Odlične razmere sta tega dne v Kramarjevi smeri (VI-, 600 m) v Storžiču ulovila Matej Mejovšek in Žiga Šter. Nesmučljiv prehod je predstavljala le poledenel in ozek skok v zgornjem delu smeri, kjer sta si pomagala z vrvjo. Naslednji dan je Matej presmučal še Oztržkovo grapo  v Begunjski Vrtači. Pisal je o odlični snežni podlagi, spust mu je popestrilo divje vreme z vetrom in pršnimi plazovi. 8. marca je bila na udaru tudi Peca. Marko Kern in Jaka Ortar sta si za turo izbrala strmo vzhodno pobočje Veške kope. Na osončenem pobočju je še vedno zadrževalo suh in prhek sneg - le kaj bi si še lahko želela? V kolikor sta linijo presmučala prva, jo poimenujeta neŽlih (Z+, 300 m. Osrednji del 49°,150 m; ostalo 40°). Naslednjega dne sta se dvakrat spustila z Obirja. V odličnih razmerah sta presmučala strmo vzhodno pobočje Ojstrca (45°, 300 m). Tretji smučarski dan je Marko z Marijano Cuderman smučal krajše smeri nad krnico Zgornje Križe na Peci. V Zahodnih julijcih ne manjka zanimivih škrbin in vrhov, ki so letos dobro obložene s snežno odejo. 10. marca sta se Andraž Šparovec in Simon Erjavec odpravila v Zahodne Julijce. Smučala sta z Velikega Nabojsa proti Špranji. Na taki turi navadno že vnapej vemo, da bodo razmere lahko zelo raznolike in le težko povsod idealne. Na spustu ju je tako spremljal gnilec, pršič in led. V Dolomitih je smučal Tadej Kosmačin in opravil dva strmejša spusta. V skupini Cadini del Misurina je smučal s škrbine Forcella del Nevaio (IV, S4, 45+°) in Forcella del Diavolo (III+, S3). Zadnji zahtevni spust v teh novicah je bil opravljen v Kalškem grebenu. 14. marca sta Simon Erjavec in Matej Mejovšek opravila prvi smučarski spust po Kranjski smeri. Zmerno zahtevna plezalna smer je na smučeh zahtevala nekaj več vložene energije in razmišljanja. Potrebno je bilo najti čimbolj smučljive prehode in, kot veleva zlato pravilo, čimveč smučati - kljub ozkim in strmim prehodom. Smer sta ocenila z Z+, 900m, 45-55°, 85°, 75°, A . Na dveh mestih sta se varovala s cepinom, čez en skok pa sta uporabila vrv.