Glasilo Zavoda RS za varstvo narave: Umeščanja ... Maroltova je pogorela, Sanacija poti na Lovrenška jezera, Projekt NATREG- partnerski trening v zavarovanem območju Belske Kočne in obisk Narodnega parka Nockberge, Vzpostavitev Geoparka med Peco in Košuto
Umeščanja
dr. Darij Krajčič, direktor
Vsak poslovni subjekt tako zasebnega kot javnega prava mora za testiranje svoje uspešnosti nenehno preverjati svoj položaj v družbenem prostoru. To je eden izmed temeljnih meril, na podlagi katerega ocenjujemo njegovo uspešnost. V zasebnem sektorju je zadeva razmeroma preprosta, kajti temeljno merilo je trg. V javnem sektorju pa je stvar bolj zapletena, vendar kljub temu nujna. Ugotavljamo jo tako, da preverimo umeščenost subjekta v družbo.
Zavod je v zadnjih nekaj mesecih na mednarodnem prizorišču testiral nekaj svojih pristopov. V Istanbulu smo preverjali aktivnosti, ki smo jih opravljali na področju mreženja zavarovanih morskih območij. Na Mljetu smo predstavili svoje mednarodne aktivnosti zavoda v okviru morske biodiverzitete in morskih zavarovanih območij v Sloveniji. V Barceloni smo udeležence konference seznanili z uspehi, ki smo jih imeli pri reševanju konkretnih konfliktov na terenu, u v Novem Sadu pa z našimi videnji na področju geološkega turizma. Na letni konferenci omrežja Eurosite na Škotskem smo predstavili naravovarstvene smernice kot izvirni instrument za vključevanje postopkov ohranjanja narave v druge sektorje. Scottish Natural Heritage nas je na bilateralnem srečanju obravnaval kot resno mednarodno uveljavljeno naravovarstveno organizacijo. V Gentu smo na konkretnem primeru predstavili praktično in učinkovito uporabo komunikacijskih veščin. V Avignonu smo vzporejali svoje izkušnje pri oblikovanju nadomestnih habitatov. Testiranj je bilo še več.
Rezultat vseh srečanj je preprost: zelo visoka raven naših izdelkov. Pri tem moram posebej poudariti, da je v ves proces vključena razmeroma široka paleta naših sodelavcev iz skoraj vseh organizacijskih enot. In vse to me resnično veseli!
Maroltova je pogorela
Samo Jenčič: Maroltova jelka na Pohorju je bila ena izmed najznamenitejših jelk pri nas. Z 
obsegom debla 605 cm in višino 45 m je po gozdarskih izračunih vsebovala 49 m3 lesa in je bila najdebelejša jelka v Sloveniji in menda še v lepem delu Evrope, če ne celo na svetu. Starost je bila ocenjena na vsaj 300 let, menim pa, da bi lahko bila lahko še precej starejša, saj vemo, da lahko jelka v mladosti raste zelo počasi. Veja na višini 27 m je imela 180 letnic, sicer pa si s štetjem letnic ne moremo pomagati, saj je drevo spodaj trhlo.
Maroltova jelka je bila s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot določena za naravno vrednoto državnega pomena, kot naravni spomenik pa je bila zavarovana že od leta 1976. Nizka »ident. št.« (181) kaže, da smo se naravovarstveniki že dolgo ukvarjali z njo.
Prvič sem se z Maroltovo jelko srečal jeseni leta 1976. Takrat še nisem bil ne gozdar ne naravovarstvenik, Maroltova jelka pa je bila na višku svojih dimenzij in življenjske moči. Zakaj na višku dimenzij? Nekaj let kasneje ji je neurje odneslo oba vrhova in od nekdanjih 45 metrov višine jih je ostalo le še 28. Takrat sem že bil gozdar, naravovarstvenik pa še ne.
Leta 1990 je bilo mesto loma sanirano (takrat sem že bil naravovarstvenik); alpinisti so se povzpeli na drevo, lomno mesto poravnali in nanj namestili aluminijasto streho z namenom, da se prepreči zamakanje debla in s tem njeno propadanje. Lom v krošnji ni bila edina tegoba Maroltove jelke. V koreničniku so se naselile mravlje in nekateri zunanji znaki so dali slutiti, da notranjost debla trohni. V naslednjih letih se je jelki začela sušiti krošnja. Temno zelena barva iglic je izginila, veje niso bile več tako košate kot pred leti, nekatere so začele rjaveti. V letu 1996 smo se v okviru akcije sanacije nekaterih dreves v občini Slovenska Bistrica, ki sta jo financirala MOP in občina, namenili »storiti nekaj dobrega« tudi za Maroltovo jelko. Z gospodom Iztokom Vidmarjem, gozdarskim inženirjem in direktorjem podjetja MOGA d.o.o., s katerim smo prej in pozneje sanirali lepo število drevesnih naravnih vrednot, sva si jelko ogledala, da bi lahko natančno dorekla, kakšni sanacijski posegi bi bili možni in smiselni. Po temeljitem pregledu drevesa sva bila razočarana. Splošni videz drevesa je bil sicer še kar zadovoljiv, veje so bile zelene – sicer manj kot včasih – v vrhu drevesa so bili sveži storži, nekaj vej je bilo polomljenih in so obvisele na zdravih; skratka, neko pričakovano stanje. Stanje spodnjega dela debla pa je bilo katastrofalno in ocenila sva ga kot resnično problematično. Trhlo notranjost drevesa sta nakazovali dve odprti rani, iz katerih se je sipal trhli drobir. Ena od njih je v višino merila 6 metrov! Ocenila sva, da sta rani globoki, med seboj povezani in da segata verjetno v velik del debla, a tudi v območje korenin. S trkanjem po obodu drevesa sva ugotovila, da pokriva mrtva skorja dve tretjini oboda drevesa. Zdrav zvok je dajala le ena tretjina oboda drevesa (okoli 2 m), kar pa tudi ni zagotavljalo, da je ta del drevesa zdrav. Skratka, ugotovila sva, da je drevo propadlo do te mere, da se pravzaprav ne da storiti nič, kar bi stanje drevesa izboljšalo, da se drevo bliža svojemu naravnemu koncu in bi kakršen koli poseg proces propada le še pospešil. Takrat sem zapisal: »Menim, da bi bilo smotrno drevo prepustiti naravi v upanju, da ga bo ta čim daljši čas ohranila v pokončnem stanju, kot izvesek, ki bo pričal o njeni mogočnosti in trdoživosti.« Denar, odmerjen za sanacijo, smo namenili nekaj drugim drevesom na območju občine Slovenska Bistrica.
Nekaj let po tem se je jelka dokončno posušila. Iglice so porjavele, sčasoma so začele odpadati tanjše vejice, nato debelejše in v nekaj letih je ostalo smo še deblo z ogrodjem štrcljev najmočnejših vej. Glede na to, da je Maroltova jelka naša največja, da je v bližini obiskane izletniške poti in tudi mrtva in suha še naprej priča o svoji mogočnosti, da pravzaprav nikogar ne ovira ali ogroža in da njeno propadajoče deblo daje »brlog biotski raznovrstnosti«, smo sklenili, da ostane in da sprva stoječa, kasneje pa ležeča, ko se ne bo več mogla upirati gravitaciji, do konca opravi svoje poslanstvo in se počasi, po delčkih vrne v krog življenja.
V soboto popoldne, 4. septembra letos, je jelka zagorela. Ogenj so pogasili gasilci s Šmartnega na Pohorju in s Tinja. Ker je gorela in tlela tudi trhla notranjost drevesa, so prek noči imeli postavljeno požarno stražo. Naslednjega dne, v nedeljo popoldne, načeto deblo ni več preneslo teže preostanka drevesa in jelka se je zrušila. Ogled sem opravil naslednji dan, v ponedeljek, ko smo izvedeli za novico. Jelka je padla »ugodno«. Tako kot leži, ne ovira nikogar in bo lahko opravila še zadnji del svojega poslanstva. In zakaj je zagorela? Gasilci navajajo tri možne vzroke: strelo, samovžig in požig – nameren ali »po nesreči«. Temu vseobsegajočemu mnenju se kot nestrokovnjak po treznem razmisleku lahko samo pridružim, na tihem pa sem teorijo o požigu ovrgel. Na drevesu sta namreč dve veliki ožganini, ena v spodnjem delu debla in druga pri vrhu. Med njima je približno sedem metrov neožganega debla. Ker se ogenj, ki bi bil zaneten spodaj, ne bi bil mogel povzpeti v vrh drevesa, ne da bi za sabo pustil ožganine (razen če je to počenjal v notranjosti debla), menim, da je začelo goreti v vrhu drevesa, ogenj v spodnjem delu pa je zanetila goreča veja, ki je padla proti tlom, ali pa je strela zanetila oba ognja hkrati. Seveda pa so bili gasilci tam, ko je gorelo, in ima njihova beseda večjo težo.
Skratka, jelke ni več. Ob novelaciji Pravilnika o naravnih vrednotah ji bomo ukinili status, njeno deblo pa bo še desetletja počasi izginjalo in bogatilo naše misli, biomaso in življenjsko raznolikost. Škoda je je.
Sanacija poti na Lovrenška jezera
mag. Matjaž Jež, Sebastjan Štruc: Prvo avgustovsko nedeljo je na območju 
Lovrenških jezer potekala akcija vzpostavitve nove brunčane poti (na relaciji od obstoječe brunčane poti do priključka na pešpot Rogla – Ribniška koča), ki jo je organiziralo Planinsko društvo Lovrenc na Pohorju. Prvi del akcije se je začel že julija, ko so planinci prenesli smrekova bruna, ki so bila deponirana dva Sanacija dela planinske poti pri Lovrenških jezerih je bila nujno potrebna, saj je bila zaradi erozije in množičnega obiska v zelo slabem stanju. Za utrditev poti v dolžini 270 metrov je bilo potrebnih kakih 20 m³ smrekovih brun. V osrčju južnega dela Lovrenških jezer oz. na koncu stare brunčane poti smo postavili začasno zaporo z opozorilno tablo v slovenskem in angleškem jeziku (zaprta pot – closed path), z namenom, da bi obiskovalcem preprečili dostop do severnega dela Lovrenških jezer, ki je izrednega pomena za ruševca (mirna cona). Razlog za postavitev zapore je bila nelegalno ponovno izkrčena pešpot (julij 2010) skozi severni del Lovrenških jezer, ki se je pred dvajsetimi leti v dogovoru s planinci načrtno opustila. V okviru projekta NATREG je bilo preverjeno stanje infrastrukture na samem barju (razgledni stolp in brunčana pot). Ugotovili smo, da bomo morali pot obnoviti in ponekod tudi razširiti, saj ne ustreza več potrebam (pre)velikega števila obiskovalcev (uničevanje barja s sestopanjem z brunčane poti), ob jezercih pa bo treba zgraditi ploščad z ograjo, saj se tu zadržuje največ ljudi. Osnovna konstrukcija razglednega stolpa je v dobrem stanju, zato jo bomo ohranili. Pač pa je treba zamenjati stopnišče, ograjo in tla na stolpu, da se zagotovi varnost obiska na objektu.
Projekt NATREG- partnerski trening v zavarovanem območju Belske Kočne in obisk Narodnega parka Nockberge
dr. Jurij Gulič: Četrto srečanje projektne skupine NATREG je v času med 30. 
junijem in 2. julijem potekalo na območju avstrijske Koroške, in sicer na različnih lokacijah v Celovcu, Železni Kapli, Belski Kočni in v Narodnem parku Nockberge. Prvi julijski dan je bil namenjen treningu partnerjev in obisku pilotnega območja Belske Kočne. Treninga se je udeležilo 73 udeležencev, od tega 8 oseb iz našega Zavoda.
Vožnja z avtobusom iz Celovca skozi slikovite vasice pod Karavankami do Železne Kaple. Na postanku v Selah (Zell) smo občutili vso mogočnost območja s Košuto v ozadju. Ob prijetnem druženju v Železni Kapli smo se seznanili z gospodarstvom te najjužnejše avstrijske občine, njenimi razvojnimi možnostmi in vizijo. Tematsko predavanje Željka Kramariča o potencialih zavarovanih območji je bilo izhodišče partnerskega treninga, ki je sledil v (za)varovanem območju Belske Kočne. Trening je potekal v naravnem okolju po metodi »Open space in open space«, na temo upravljanja z obiskovalci. Udeleženci smo bili razdeljeni na več skupin, pri čemer je vsaka skupina obravnavala specifično vsebino. Rezultate skupin so predstavili študentje mednarodnega podiplomskega programa »Upravljanje zavarovanih območij« Univerze v Celovcu. Pridobljeno znanje bomo lahko s pridom izkoristili tako pri projektnih aktivnostih kot vsakodnevnem delu Zavoda.
Zadnji dan smo najvztrajnejši obiskali NP Nockberge z namenom, da si ogledamo primera dobre prakse gospodarjenja s travišči volkovja in projektom revitalizacije alpinskih pašnikov, vse na konkretnih primerih. Gospodarjenje s travišči poteka v sozvočju s programom razvoja podeželja (ÖPUL) in varstvom narave. Od pričetka projekta v letu 2000 je bilo doslej uresničenih že 450 projektov, s katerimi so revitalizirali prek 2.800 ha zaraščajočih se površin. Cilj revitalizacije je ponovna vzpostavitev primernih pašnih površin in s tem ohranitev kmetijstva, krajinske podobe in, nenazadnje, biodiverzitete prostora. Naslednja tema je bil ogled aktivnega vzdrževanja specifičnih travniških habitatnih tipov - vrstno bogatih travišč z volkovjem, ki so prioriteten habitatni tip Natura 2000. Ogledali smo si aktivnosti, kot so primerna/neprimerna paša govedi (stalež, gostota …), načini košnje, in drugi postranski ukrepi, ki vzdržujejo pestrost teh po večini sekundarnih travišč v alpskem prostoru. Paša in košnja so najpogostejša priporočila za upravljanje habitata. Habitat na splošno zahteva ekstenzivno pašo (preprečuje zaraščanje z grmovjem in drevjem), obenem pa paša ne sme biti tako intenzivna, da bi lahko povzročila evtrofikacijo habitata. Pri gospodarjenju s travišči je treba upoštevati ekološke zahteve vrst, ki jim travišča zagotavljajo bivališče oz. del življenjskega prostora. Primer dobre prakse gospodarjenja s travišči volkovja kot tudi uspešna revitalizacija alpinskih pašnikov na primeru NP Nockberge je pokazal možnosti za prenos znanja in izkušenj na PO Pohorje pa tudi širše v alpska območja Slovenije.
Vzpostavitev Geoparka med Peco in Košuto - Operativni program Slovenija – Avstrija 2007 - 2013
Lenka Rojs in mag. Mojca Bedjanič
In tako smo ga dobili! Nekaj let stara zamisel o vzpostavitvi Geoparka med 
Peco in Košuto je dobila zeleno luč. Nosilec projekta Podzemlje Pece, d.o.o. se je skupaj z 11 partnerji s slovenske in avstrijske strani 1. septembra že lotil dela. Zavod RS za varstvo narave bo kot pomemben partner poleg strokovnih nalog opravljal tudi naloge komunikacije in ozaveščanja javnosti.
Kako izpolnjujemo pogoje? Geopark bo na 1000 km² zavzemal območje občin Črna na Koroškem, Prevalje, Ravne, Dravograd, Mežica, Pliberk, Suha, Bistrica nad Pliberkom, Globasnica, Galicija, Žitara vas, Železna Kapla in Sele, ki jih družijo izjemna geološka zgradba ter geološke naravne vrednote in posebnosti. Naj omenim samo najpomembnejše: Mežica kot eno najbolj znanih nahajališč minerala wulfenita na svetu, Dobrova pri Dravogradu kot klasično nahajališče minerala dravita, dolina Bistre, kjer je viden kontakt med evroazijsko in afriško ploščo, v Heleni bogato nahajališče krinoidov ter dolgoletna tradicija rudarstva na območju Pece, Uršlje gore in Obirja. Glavni namen projekta je spodbujanje trajnostne rabe geoloških naravnih danosti in pomagati pri njihovem ohranjanju, hkrati pa okrepiti čezmejno sodelovanje, izboljšati prepoznavnost regije in spodbujati njen trajnostni razvoj, predvsem prek »geoturizma« in »geoizobraževanja«. Geološke vsebine so tako osnova za razvoj spremljajočih dejavnosti, kjer je ključen dialog med znanstvenimi inštitucijami in lokalnim prebivalstvom.
Kaj vse se bo tam zgodilo? V času triletnega uresničevanja projekta bomo projektni partnerji pripravili naravovarstvene strokovne podlage, načrt upravljanja, aplikacijo za vključitev v Unescovo mrežo geoparkov, vzpostavili 2 informacijska centra, razvili in opremili več interpretacijskih točk in pohodniških geoloških poti. V pripravi je tudi večjezična spletna stran, predstavitveni film, geološka knjižica za otroke, promocijska zloženka, strokovno-informacijska brošura in učni pripomočki. Izpeljali bomo večje število dogodkov za različne ciljne skupine, ind.
Geopark bo na podlagi dobro pripravljenih strokovnih podlag kandidiral za vključitev v evropsko in svetovno (UNESCO) mrežo geoparkov, katerih temeljni cilj je povezovanje držav pri varovanju in promociji njihove geološke dediščine. Članstvo v mreži pa pomeni tudi znamko odličnosti in sodelavci pri projektu verjamemo, da bomo z uspešno izpeljanim projektom regiji dodali to noto odličnosti.