Dotik: Kaj imajo v mislih gorniki z opazkami o nedeljskih planincih? Kaj si o planincih, nedeljskih jezerjanih, mislijo redni obiskovalci Cerkniškega jezera?
Tri podobe jezera v očeh nekoga, ki ni vajen samo gora.
Druga dimenzija
Pomladni potep daje doživetje širjave, večidel veje po njej veter.
Ravnina ponuja navidezno nasprotje gorskemu svetu.
Krožno pot po brezpotju in ribiških potkah se konča na začetku.
Vse je gotovo, nič ni negotovega. In vendar ni vse določeno.
Ločje rečice ločuje utesnjen smrekov gozd od prostranstva travnikov.
Ptičje petje: to je opera v naravi, z rožami v travi.
Kaj gore pomenijo nekomu, ki nanje ne gre? Kaj gorniku pomeni ravan?
Topli del leta odteka. Kmalu se bo ponovilo, rodilo jezero.
Dan pred dežjem daje zadnjo možnost hoditi po dnu jezera.
Slediti Strženu pomeni potrojiti dolžino poti.
Tu je pomembno čisto vse, razen bližnjic.
Veter piha enako, dežja ni. Drevje šumi enako, ljudi ni.
Vse je enako, a se ne bo enako končalo.
Zimski zvok pokajočega ledu je kot jek stokajočega jezera.
Kosi ledu so nasedli na travo in koprnijo po vodi.
Kopnijo in izdihujejo paro, sublimirajo k soncu.
Del vodovja je živo, lesketajoče se ogledalo večera.
Večer. Za trenutek obmolkne vse, celo led onemi.
Zakaj mir je izenačil zvoke zemlje s tišino neba.
Kaj otroci tu vidijo, kaj tu čutijo? Vedno so videti ljubeznivi.
Kaj je vsem na očeh, a se skriva pogledom? Morda je v drugi dimenziji.
Kot skriti tok Ljubljanice, reke sedmih imen.
Nekaj je hotel videti, pa ni točno vedel, kaj.
Nekaj je želel doživeti, pa ni znal začutiti, zakaj.
Še bo obiskoval jezera in v tem prepoznal smisel. Prvi bo Bled.
Iztok Snoj