Nedelo - Grega Kališnik: Pozlačena naveza - Kako smo trije srčni možje imeli sto in eno možnost, izbrali pa, začuda, najlažjo.

Frelihova prečka, na njej dva dečka. Foto: Janez Levec,Sašo Eberl

Sila nenavadna so pota vrhunskega alpinizma. Da ne dolgovezim, naj povem, kako mi je v zbirki 60 najekstremnejših evroplezarij v alpskem slogu med drugim manjkala očakova severna stena. Absolutno mislim, torej, v žepu nisem imel še nobene od njenih več kot sto gubastih zarez, smeri.

Ker je v dvoje lepše, v troje, zlasti če je tretji domnevno, no, potrjeno preverjeni gorski vodnik, najlepše, smo se dobili J. L., S. E. in G. K., natančnejše podatke prejmete oboževalke v uredništvu.

Odločitev je bila sila zavozlana, Dolga nemška, Kratka nemška, Prusik-Szalayeva smer, Jugov steber, Čopov steber, Bavarska, Obraz Sfinge … Šlo je na izločanje, prusikovega vozla ne obvladam, Bavarska se mi gnusi zaradi Bayerna, obe Nemški sta mi zadosten dokaz, kako je triglavska severnica metonimija stoletnih spopadov jugoslovenstva in nemštva. Jugov steber prenevaren, pa še bolj zabit filozof sem bil, Čopov steber me ni mikal, saj si je korenjak v naj­elitnejšem delu pomagal tako, da se je na meglo opiral, jaz pa pomislim, kaj če bomo imeli lepo vreme. Sfinga? Že filma, ogledanega pred letom in pol, nisem razumel niti kanec, kaj bi bilo šele v realnosti. Pa še, če bi morali pod njeno faco bivakirati, kaj bi nam bilo v pomoč iz preteklosti, kakšna (Ščetininova) zobna ščetka, nič več. Začuda sem se odločil, moja pa je obveljala, ker sem bil odločno najkilavejši člen zaveze – Slovenska smer. O njej sem imel dva verbalna podatka, damskega spred desetlet­ja: »Ah, po njej se da s kolesom!« In nekajmesečnega, moškega, ko me je znanec opozoril, kako pozna hribolazca, ki je v Slovenski zašel celo ob svojem dvanajstem vasovanju.

Bicikla na srečo nimam, za kompasovanje pa je bil odgovoren J. L. Pa še za vse drugo, jaz sem imel na skrbi le lastno rit in zanjo me je preklemano skrbelo.

Večtedenski teoretski študij smeri mi je dal jasno vedeti, da bo šlo za himalajističen, več kot enodnevni podvig (izkazalo se je, da bolj dvig, saj me je J. L. vlekel pod nebo kot Kekec in še ena deklica nezavestnega Kosobrina). Ampak tega priložnostnima Tominšku in Potočniku nisem vnaprej izdal. Pustimo strahu čas.

Odličen izkaz

In preskočimo, Pot iz Ljubljane v Vrata je bila precej manj razburljiva kot v letih 1966 in 1996, pobiralka parkirnine je bila prijazna, le motile so jo dolge luči, s katerimi sem ji razsvetljeval obražčič, plačali nismo, ker smo imeli pravoverno izkaznico. Po dolini je še kar šlo, Čehi (ali Slovaki), ki so goljufali v šotoru, nam niso odzdravili na dobro jutro, obrisali smo si podplate ob predpražnik v uvodu uklinjene zavarovanke, Prag imenovane, nato pa – skoraj bi mi ušlo ljudje in zemlja, nak, bili smo ljudje in stena.

Dva, ne bi verjeli, še bolj našpičena od nas, sta jela steno zmagovati desno od Slovenske, po še zahtevnejši gubi, ne nazadnje, vsak zase ve. Navezali smo se, seštrikali, J. L. je bil Bedanec – ampak prijazen –, midva Kekca, jaz bolj Rožle.

En možak, T. M., tudi njegove podatke dobite v uredništvu na Dunajski 5, je nekoč zapisal, kako je plezanje Slovenske dolžnost, notranja nuja, plezati Slovensko je kot, tako je del, brati Prešerna. Drži, bil je napol poet, posledica, precej je pretiraval. Drugič, ne vem, je mislil slavljena, kanonizirana dela rahlega odvisnika iz Vrbe ali tista podmizna, klinčkasta? Mi smo šli v smer prozaično, če paraparafraziram nekega velikana – ker pač je. Obstaja.

Enajsta šola pod vedrim nebom. Foto: Janez Levec,Sašo Eberl

Spet preskok. Od Aljaževega doma, kjer sem močno obžaloval odsotnost mične krčmarice, Velike Natalije, po nemško Natalije Gros(s), do vstopa smo potrebovali poldrugo uro, do vrha stene vsega skupaj sedem ur in pol. Kdo je zavlačeval in minute nabijal, ne povem. Čeravno smo bili pri premagovanju smeri prvopristopniki – pomeni, da smo k zalogaju najprej, v prvo, pristopili, nato pa jo naskočili –, se je J. L. vedel precej pišmeuhovsko. Kot da mu je vse jasno, kot da ne gre za eno najbolj razvejenih smeri v veličastnem ostenju gore vseh slovenskih špičakov, kot da ne gre za pajčevino, blodnjak nepreštevnih hodnikov, kaminov, dimnikov, ostrešij …

Človekoliko gibanje

Malo več kot polovico Slovenske se hodi, strmo, za nevajenejšega je to najbolj zafrknjeno, pol opičje pol človeško, po štirih, po treh, le vzravnano ne. Preostala posest žoge je v rokah, nogah plezanja. Objektivno lažjega, subjektivno pa vam nanizam nekaj orientacijskih oprimkov. Če na začetku ni zaribano, ste zašli in se raje obrnite. Če je, morajo po prvi plezariji, lezariji, pred vami zrasti macesni ali nekaj sorodnega. Nekako naj bi sledile Bele plate – če je kaj enoznačnega v tej slovenski zmedi, so to platke –, sledil naj bi Bučarjev kamin. Bučarjev kamin, stena, kdo bi se sekiral. Nato naj bi preplezali neko škrbinico, zgodovinsko gledano, eno najzahtevnejših, najredkeje zračnih šrang v zgodovini svetovnega alpinizma, saj škrba ni težka, če pa bi tam moral v takmašni obleki ali pa še kakšno babnico čez prenašat, pa, raje ne.

Ma ne, ni res, kot bi nam prizor napackal Edouard Manet. Saj njegov Zajtrk v travi je erotomanski, nage babe, kajne, a če bi videli, na kakšnem travišču, pomolu smo mi tistega dne (drugič) zajtrkovali, gate trga. Bilo je na Zlatorogovih policah. Ker se mi je želodec od visočavja in veličastja obračal, težko rečem, da mi je klobasa teknila, ampak v naslednjem raztežajnem hodu smo bili deležni Slovenske grape, ki se vleče kot boj za etično čisto Slovenijo, ampak je lepo, ko vrh nje v svet pogledaš skozi Slovensko okno. Neorošeno, neostekljeno, plezalsko oprijemalno sila cirkusantsko. Potem se spomnim še grebena, za katerega sem moral poslušati, kako je luštkan, a okusi so različni kot čudi, potem pa smo imeli že stoodstotno priložnost uiti kalvariji skozi, tako mu pravijo, Prevčev izstop. Posamezni odstavki so poimenovani po junakih, ki so tam pustili zmagovalen ali tragičen pečat. Mi je najizkušenejši od vseh treh povedal, kako je ta izstop najhitrejši, a tako siten, da se bom kamenja zasitil za dolgo, predolgo. Druge možnosti ne bom omenjal, zaželel si je S. E., bog mu daj pameti. Tretja varianta pa je bila, kako bi se izrazil, borovnica na smetani – Frelihova prečka, da ne bo kdo na frizuro mislil, popravim v prečnico. Pet centimetrov pred nosom imaš kakor oprimke, pod stopali, ako ne presegajo številke 44, skalo, poprhano z drobirjem, za ritjo pa globočino, ja, nekaj sto metrov je pa je. In J. L. je vztrajal, da na Frelihovi prečki s S. E. pozirava na sto in en, lažem, na en način. Okej, tudi fotosešn je bil vržen prek rame, nato pa po grapi, kjer sem končno dal duška svojemu primitivnemu besednjaku. Na rob stene.

Tam pa veselje, ukanje, objemanje, brez poljubljanja, pa kmalu zagata. Če ni četrtega, kdo bo tri fotografiral? Samosprožitveni nagon bi dal kaj meglene rezultate. Pa zaslišimo onadva z začetka stenjenja, kako prihajata za nami. In ko se eden njiju razčeladi, prepoznam rojaka, gamo in delto okrajnega alpinizma z vsemi podrazredi, dolenjska beseda da dolenjsko besedo, potem pa ...

 Foto: Janez Levec,Sašo Eberl

Na žalost je moje psihofizično stanje kazalo, da sem zmožen pred trdo temo sestopiti v Vrata. S spanjem v Staničevi koči ne bo nič. Pa sem slišal, da so tam oskrbniki, oskrbnice, celo prijazni. Ja, prihod na vrh, pravijo, je pol poti, zame ponavadi četrtina, tako kalvarično dojemam spuste. A J. L. je moral dol, je imel ob naslednji zaranosti že nove naloge, S. E. se je mudilo domov, za peč, tudi moje telo je sililo niže, le duh (podkrepljen z vonjem) se je upiral.

Roza mati

Ker sta bila Tominšek in Potočnik močnejša, sem se prijel za čop in potegnil iz obupanosti. In si naslednje tri ure in pol pulil lase. Pot čez Prag je šodrasta, kamni pa drekavci. Ravno tisti, ki se ga želiš oprijeti, je masten, rjav, izvem, da od človeškega švica. Pa je včasih treba skočiti prek brezvoljnosti, nemoči, samosmiljenja, se odprejo obzorja, rodijo zgodbe, dišeče po tragediji, no, farsi.

Namreč: ko je bila Vratna ravnica, ne ravno na dosegu roke, na dosegu nestrmoglavega padca pa gotovo, S. E. spusti nekaj o tem, kako je na nebu zaropotalo. Tudi meni je v glavi piskalo in rešetalo, ampak ta je bila pa malo prehuda. Čez par minut je večkrat – zagrmelo.

Mar bom ob prvem, priznam, tako pač je, alpinističnem (po)dvigu premierno v hribih doživel še dež, magari prš? To bi bila borovnica na smetani.

Pa nam naproti prilomasti družina, mama, ata, dve hčeri, jari najstnici, vsi kratkohlačni. Sem povprašal, kam gredo. Da na Kredarico, pa če menim, da bo deževalo. Nič nisem menil, do prvih kapljic je bilo še par sekund, oni pa pred seboj še štiri urice in pol hoje. Pa koliko je na cagarju, me zanima, in mati odgovori, to pa ne ve. Preverimo, bilo je pol petih, ja, bodo gor ob devetih zvečer, pol ure prej je pa temnikavo.

Mati je hotela naprej, oče je bil tiho, hčerama si nisem upal pogledati v obraz, ampak voditeljica je bila, kaj rdeča kot kuhan rak, roza kot kuhan rak homoseksualec. Od sopare, napora, ne želim vedeti. Oni so šli gor, takoj zatem se je uscalo, deset minut smo vedrili pod bivak vrečo, slednjič premagali še zadnjih 17 klinov ter zdirjali pod – oh, narava je do najpridnejših dobrotljiva – balvan in se skrili. In slabo uro slabe vice pokali.

Ko se je zvedrilo, smo šli mimo gostišča, kjer ni bilo Natalije, eden od nas nad njim pač nos viha, in končali pri tistem gostincu, kjer je spomeniški zakupnik vrha Triglava s svojo gesto navdihnil enega največ­jih zločincev prejšnjega stoletja. Z iztegnjeno roko pa to.

Rad bi videl tistega, ki bo Slovensko prekolesaril, tudi tistega, ki je ob ducatnem obisku zašel, glede primerjave s poetom pa takole – saj Prešeren je kakšno dobro spisal, najbolj cenjene so pa kar teže umljive, zato je moja izbira med knjižico poezij in vpisno knjigo nekje sredi Slovenske smeri v Severni steni Triglava jasna. Precej jasnejša, kot je bilo jutro, ko se je nad nami razpasla vsiljiva čreda ovac, pa jo je božji pastir odgnal nad druge vršace, in na večer, ko je mojo razbeljeno glavo malo ohladila plohica ali tri. Ki pa nam jih je A. P. (podatki v uredništvu), vremenarski profi, dan poprej gladko zamolčal.