Gea - Marjan Žiberna: Miha Pavšek, etnolog in geograf, je zaposlen na Geografskem inštitutu Antona Melika

V zasebnem in poklicnem življenju je tesno povezan z gorami, naravo in vremenom.
Področje njegovega znanstvenega raziskovanja je fizična geografija, zlasti naravne nesreče, med njimi pa snežni plazovi. Je član več komisij, povezanih s snežnimi plazovi, in skrbnik inštitutske geografske fototeke ter amaterski pokrajinski fotograf. Podpisal se je pod knjigo Snežni plazovi ter pod številne strokovne in poljudnoznanstvene objave. Veliko se ukvarja tudi z našima edinima ledenikoma, s Triglavskim ledenikom, o katerem bo pri založbi ZRC SAZU letos izšla monografija, in z javnosti manj znanim ledenikom pod Skuto. V pogovoru z njim smo se osredotočili prav na to temo. Ledenika sta namreč več kot zgolj majhna, izginjajoča posebnost naših Alp.

Opredelitev ledenika kot v nižje lege pomikajoče se gmote ledu nas postavlja pred vprašanje, ali je Triglavski ledenik sploh še ledenik. Ujet je v kotanjo na pobočju severovzhodno od vrha Triglava, pa tudi ledeniških razpok na njegovem površju ni opaziti že nekaj desetletij.
Če smo natančni, ne gre za pravi ledenik, pač pa le še za ostanek nekdanjega precej večjega alpskega ledenika, ki je imel še konec 19. stoletja več kot 40 ha površine. Gre za »zelo majhen ledenik«. V tujini se za take ledenike uporablja izraz glacieret, kar je pomanjševalnica od glacier (angl. ledenik). Zato smo začeli tudi pri nas uporabljati to besedo. Sicer o njem še vedno govorimo kot o ledeniku, ampak sam pri pisanju pogosto uporabljam besedni zvezi ledeniška krpa ali ledeniška zaplata. Zadnje posamezne ledeniške razpoke pa so bile vidne v začetku osemdesetih let 20. stoletja.

Meritve na Triglavskem ledeniku potekajo od leta 1946. So takratni in sedanji načini merjenja med seboj primerljivi?
Načini merjenja so se seveda precej spremenili, enako kot objekt meritve, le čas merjenja je enak - na koncu talilne sezone, praviloma septembra. V začetkih so ob obodu ledenika v skale zarisali nekakšne markacije, od katerih so potem z metrom izmerili razdaljo do roba ledeniških gmot. Na temelju teh so napravili oceno površine ledenika. Z njegovim krčenjem so bile sčasoma markacije daleč stran od vsakokratnega roba ledu in so postale neuporabne. Poleg tega se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja ledenik razcepil na dva dela in zdaj opravljamo meritve samo na njegovem zgornjem delu. Že leta 1975 pa smo začeli uporabljati tudi poseben panoramski fotoaparat. Dežurni meteorologi na Kredarici, naši pridruženi opazovalci, delajo z njim posnetke z dveh stalnih točk; tako je mogoče ugotavljanje sprememb površine ledenika skozi čas. Ker so pred leti kolegi z Geodetskega inštituta Slovenije opravili kalibracijo fotoaparata, lahko tudi za nazaj ocenijo prostornino ledenika. Tako lahko ugotavljamo, kako se je ta spreminjala; podatek o prostornini je namreč nazornejši kot npr. le podatek o površini. Zadnje ocene kažejo na prostornino pod 20.000 m3, tj. desetkrat manj kot ob prvih geodetskih meritvah leta 1952. Natančne meritve so postale mogoče šele s sodobnimi geodetskimi meritvami in z uporabo georadarja, ki smo ga prvič uporabili leta 1999. Leta 2005 smo izvedli tudi aerosnemanje iz letala in dobili digitalni model reliefa ledeniške površine z velikostjo celice 2 x 2 m. Večkrat smo ga tudi fotografirali iz helikopterja, a večino meritev še vedno opravimo »na svojih nogah«.

Kakšne meritve se opravljajo z georadarjem?
Gre za tako imenovani groundpenetrating radar, radar, ki ga je mogoče uporabljati v gradbeništvu, geologiji, umetnostni zgodovini, pri arheoloških raziskavah, pri meritvah permafrosta in tudi za ugotavljanje debeline ledenikov. Deluje na principu odboja elektromagnetnih valov. Ti prodrejo skozi sneg in led, kamen pa jih zaustavi. Tako smo recimo izmerili obod in napravili nekaj prečnih prerezov ledenika oziroma namišljene črte, vzdolž katerih smo nato z georadarjem, ki smo ga vlekli po površini ledenika, izmerili debelino ledu. S temi podatki smo nato izračunali prostornino ledenika.

So tako pridobljeni podatki o debelini ledenika relevantni? Količina zapadlega snega od leta do leta niha, prav tako se med leti razlikujejo temperature, ki vplivajo na njegovo taljenje. Ali se tudi zgornja plast snega vračuna v debelino ledenika?
Pri georadarskih meritvah je mogoče iz grafa oziroma prereza razbrati, kje zgornje plasti firnovega ledu (starega snega) preidejo v pravi ledeniški led. Opravi pa se tudi kopanje v led, približno poldrugi meter globoko (na fotografiji na str. 67). Iz teže vzorcev natančno ugotovimo, kje je meja. Firnov led ima specifično težo okrog 850 kg/m3, specifična teža ledeniškega ledu pa je praviloma med 870 in 910 kg/m3. So pa podrobnejše analize ledu z izvrtki ena od raziskav, ki nam še manjka, a taka raziskava zahteva dodatna orodja in sodelovanje drugih strok.

Kako pogosto opravljate take meritve?
Površino ledenika merimo vsako leto od leta 2005. Pri tem sodelujemo z geodetom z našega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, v zadnjem času pa s kolegi z Geodetskega inštituta Slovenije.
Smo pa v letih 1999 in 2000, ponovno pa spet lani septembra, s pomočjo kolegov iz Trsta opravili meritve z georadarjem. Najprej so kolegi geodeti na površini ledenika s količki označili linije prerezov predhodnih meritev. Napravili so še nekaj prerezov več, torej so začrtali gostejšo mrežo merilnih točk, kar omogoča natančnejši izračun prostornine. Naslednji dan so na ledenik prišli kolegi s tržaškega Inštituta za pomorske vede pod vodstvom Renata Roberta Coluccija. S sabo so pripeljali georadar, s katerim so take meritve opravljali tudi drugje, npr. na Kaninskem ledeniku.

Kakšne so ugotovitve vseh teh meritev?
Prve meritve obsega takoj po drugi svetovni vojni so pokazale, da je imel Triglavski ledenik površino nekaj manj kot 15 hektarov, ob prvih sodobnih geodetskih meritvah leta 1995 je imel le še 3 ha, zadnja leta pa se giblje med enim in poltretjim ha. Lanska meritev je pokazala površino 2,5 ha, ampak pri tem moramo upoštevati, da gre za površino, ki vključuje tudi sneg zadnje snežne sezone, ki seveda prekriva in skriva po njim ležeče ledeniške plasti. Po letu 2003, ko je bila površina le 0,7 ha, ledeniški led ob koncu talilne sezone še nikoli ni bil v celoti razkrit. Zadnja ocena površine ledu za leto 2012 je bila 0,4 ha, lanska, ko bo napravljena, pa tudi ne bo presegla 0,5 ha. Smo pa bili v zvezi z debelino ledu in posledično z njegovo prostornino ob zadnjih georadarskih meritvah prijetno presenečeni. Leta 2000 je bila ugotovljena največja debelina ledu 9,5 m, lani pa smo namerili okoli 8 m. Ugotavljamo, da ledenik usiha počasneje, kot smo predvidevali konec prejšnjega stoletja. Izrazit trend izginjanja, ki se je začel v drugi polovici osemdesetih let, se je v novem tisočletju nekoliko umiril. V obdobju med zadnjima meritvama debeline ledu (2000-2013) so bili posamezni viški, ko se je stanje ledenika zaradi več snega in nižjih zimskih temperatur nekoliko popravilo. Pri ledeniku gre namreč za nekakšen »kdo bo koga« oziroma ravnovesno igro med količino snega, ki vsako leto zapade, in temperaturami, ki povzročajo njegovo taljenje. Pri tem sodelujejo različni dejavniki, njihov preplet pa je precej kompleksen. A četudi ledenik pod Triglavom izginja počasneje, kot smo predvidevali nekoč, bo vseeno kmalu, najverjetneje že v naslednjem desetletju ali dveh, izginil. Podobno je tudi z ledenikom pod Skuto, čeprav je ta zaradi svoje senčne lege celo v prednosti kljub dejstvu, da leži okrog 400 m nižje.

Izginjanje ledenika je torej odraz podnebnih sprememb.
Tako je. Spremljanje njegovega obsega je tudi eden redkih neposrednih kazalcev posledic zaradi spreminjanja podnebja.
Ampak izginjanja ledenika ne razumem kot nekaj izjemnega ali celo tragičnega, pač pa v kontekstu dinamičnega ravnovesja naravnih pokrajin. Naša generacija ima možnost, da te spremembe, ki se dogajajo pred našimi očmi, spremlja in raziskuje. Ko bo ledenik izginil, bo prav gotovo mogoče marsikaj zanimivega najti tudi pod njim. Nekaj zanimivih »artefaktov« smo med rednimi meritvami po močnih talilnih sezonah že našli, denimo ostanke skoraj sto let starega fotoaparata, staro pohodniško palico in še kaj. Že zdaj bi bilo npr. zanimivo pod ledenikom napraviti meritve korozijske aktivnosti vode, ki se steka izpod njega. Skalne oblike pod ledeniki so zelo zanimive, še bolj zanimive pa bi bile preiskave zgradbe snega in njegova preobrazba iz svežega pršiča vse do ledeniškega ledu, pa tudi jakosti taljenja. A za financiranje takega projekta je težko pridobiti sredstva, morali pa bi vključiti še fizike, biologe, ki bi opravili raziskave na lišajih, pa meteorologe, geologe, krasoslovce ... Stvari, ki bi jih lahko raziskovali, je veliko - Avstrijci so recimo prekrivali ledenike s posebno folijo, da so merili vplive okolja na intenzivnost taljenja, možnosti za to pa seveda neprimerno manj.

Lani ste začeli Triglavski ledenik snemati tudi s kamero. Za kakšen nadzor gre?
V tem primeru seveda ne gre za nadzor v klasičnem pomenu te besede. Nameščena je na pomožnem objektu doma na Kredarici. Namestili smo jo konec aprila lani, da smo še ujeli začetek talilne sezone, smo pa še v fazi poskusnega snemanja. Zahteve pri tovrstnem »nadzoru« so namreč precej drugačne kot v dolini. V običajnih razmerah dobimo v dolino prek mobilnega prenosa več kot 100 fotografij na dan, sicer pa se vsi posnetki shranjujejo na spominsko kartico ob kameri. Septembra smo te posnetke prenesli na računalnik in jih imamo na voljo za interpretacijo. Kamera je namenjena zlasti spremljanju ge-omorfološkega dogajanja oziroma sprememb na ledeniku, saj poleg snemanja v rednih časovnih intervalih snema s pomočjo detektorja gibanja. Če se pred objektivom kaj premakne, če se npr. nad ledenikom sproži snežni plaz, se samodejno vključi in začne delati posnetke na krajše časovne intervale. Konec lanskega novembra, ko je bilo več snega in je tudi močno pihalo, smo ujeli več prsnih plazov. Sliko s kamere pa sprejemajo tudi vremenski opazovalci na Kredarici, tako da lahko tudi oni spremljajo dogajanje na monitorju, kadar so zunaj take razmere, da »ni za ven«.

Od kdaj pa potekajo meritve na ledeniku pod Skuto?
Neuradno od leta 1946, uradno pa so začeli obseg spremljati dve leti kasneje. Tudi tam so obod ledenika označili z markacijami na skalah, ki pa so danes oddaljene za kakšen plezalni raztezaj od sedanjega roba. Leta 1997 so bile izvedene prve geodetske meritve, ki so pokazale površine 1,5 ha, leta 2006 smo napravili nekaj prečnih prerezov in ugotovili debelino z ročnim vrtanjem v led, lani pa so kolegi z geodetskega inštituta opravili običajne geodetske meritve, možnosti, da bi tudi tu opravili meritev z georadarjem, pa nismo imeli.
Njegova površina se je z nekaj manj kot 3 ha od začetka meritev do danes približno prepolovila. Se je pa ledenik predvsem zelo stanjšal.

Zakaj pa se krči veliko počasneje kot Triglavski?
To ni nič presenetljivega, saj gre za dva različna tipa ledenika. Triglavski leži na podih, ledenik pod Skuto pa je krniški, z več strani obdan z ostenji, ki padajo z bližnjih vrhov, in je zato precej dlje v senci. Triglavski resda leži nekaj sto metrov višje, a je občutno daljši del leta izpostavljen soncu. Ledenik pod Skuto pa je od začetka septembra do začetka aprila v celoti v senci. Osončenost Triglavskega je bistveno daljša, je pa zato tu več padavin. Ležita pa oba nad 2000 m nadmorske višine, kjer kljub otoplitvam podnebja v zadnjih dveh desetletjih med novembrom in aprilom še vedno v glavnem sneži.
V tej povezavi velja omeniti spremembe, ki se dogajajo. Če gledamo podatke o temperaturah na Kredarici leta 1954, ko so tam začeli opravljati meteorološke meritve, vidimo, da so bile povprečne majske temperature takrat pogosteje pod lediščem kot nad njim. V zadnjih dveh, treh desetletjih pa se je to razmerje spremenilo. Zato se začne v zadnjih desetletjih talilna doba že maja oziroma mesec dni prej kot na začetku meritev. Če primerjamo nekdanja mesečna povprečja temperatur na Kredarici s sedanjimi, vidimo, da se je razmerje med meseci, ko je temperatura v povprečju pod lediščem, in tistimi, ko je nad njim, prav tako spremenilo. Zdaj je to polovično, včasih pa je bilo pod lediščem v povprečju kar sedem mesecev. Leta 2001 so sicer na Kredarici izmerili rekordnih sedem metrov snega, a analize kažejo, da je v zadnjih 150 letih podobna ali večja količina snega padla vsaj še trikrat. Če gledamo temperature, pa ugotovimo, da se temperaturno povprečje treh poletnih mesecev najbolj zvišuje, kar smo začeli zaznavati v drugi polovici osemdesetih let. Vsako desetletje se temperatura v povprečju dvigne za okoli 0,4 °C, kar je povezano tudi s trajanjem sončnega obsevanja, ki se od takrat postopoma daljša. Posledice tega so vidne - ledenik izginja.

So ugotovitve o spremembah na naših dveh ledenikih podobne ugotovitvam o spremembah stanja ledenikov drugod v Alpah?
So, sta pa zaradi svoje skrajno jugovzhodne lege naša dva ledenika - oziroma kar je od njiju ostalo - za spremembe še toliko bolj občutljiva.

Skupna količina ledu na Zemlji se zaradi rasti temperatur vztrajno krči, ledeniki izginjajo. Pa vendar je spomladi leta 2012 revija Nature Geoscience poročala, da se ledeniki v Karakorumu po letu 2000 niso zmanjšali. Perito Moreno v Argentini se celo povečuje, podobno tudi nekateri ledeniki v Skandinaviji.
Tudi na Antarktiki je Nasa predlani izmerila največji obseg ledu od začetka natančnejših meritev v sedemdesetih letih 20. stoletja. Rast nekaterih ledenikov je posledica prenašanja toplotnega ravnotežja po Zemlji. Nekdanji vremenski in podnebni vzorci se spreminjajo tudi zaradi taljenja ledenikov, spremembe smeri in jakosti morskih tokov ter še drugih razlogov, vse več pa je dokazov, da je med vremenotvornimi dejavniki tudi človek. Zaradi vremenskih sprememb se tudi podnebni pasovi nekoliko premikajo. Povprečja se ne razlikujejo tako močno od nekdanjih, so pa rezultat vedno večjih posameznih odstopanj - obdobjem nenavadno velikih količin padavin npr. sledijo obdobja, ko padavin skoraj ni, in podobno je pri temperaturi. Vse navedeno velja za naš, zmerno topli pas.

Med področji, s katerimi se poklicno ukvarjate, so tudi naravne nesreče. Kako je s snežnimi plazovi?
Snega je načeloma vedno manj, zime so vedno krajše, zato je tudi plazov v splošnem manj, kar se kaže tudi v manjšem številu lavinskih žrtev. Vendar pa imamo posamezne izstopajoče dogodke in obdobja, denimo lansko zimo in zimo 2008/09, ko je odneslo del koče na Doliču, ali pa zimo 2009/10, ko so plazovi vzeli kar sedem življenj. V preteklosti so bile zime in plazovi običajen pojav, danes, ko so zime milejše in plazovi nekoliko redkejši, pa nanje lažje pozabimo. Živimo pa tudi vse bolj odmaknjeni od narave. Včasih so ljudje naravne pojave jemali v zakup, zato so se nevarnim mestom izogibali. Danes živimo drugače, vsako popoldne je treba izkoristiti, letimo v hribe in še isti dan nazaj. V modi je tudi smučanje n deskanje v hribih, po možnosti po čim bolj neobičajni poti, kjer je sneg še nedotaknjen, deviški. Snežni plazovi terjajo pri nas največ smrtnih žrtev med vsemi naravnimi nesrečami, eno do dve življenji na sezono. To se morda ne sliši veliko, a druge naravne nesreče zahtevajo precej manj življenj. Se pa lahko plazovom učinkovito izognemo. Temelj lavinske preventive je, da nisi ob nepravem času na nepravem mestu, za kar potrebuješ le nekaj znanja, prakse ter dobre informacije in pravočasna ter vsebinsko jasna opozorila.

Poplave, erozija površja, hudourniške vode so prav tako na seznamu stvari, s katerimi se ukvarjate. Je pogostost neobičajno hudih pojavov te vrste v resnici večja, kot je bila, ali se nam tako samo zdi zaradi poročanja medijev?
Mislim, da gre v precejšnji meri za našo percepcijo. Je pa treba upoštevati, da so nekoč ljudje te stvari poznali, se jim prilagajali in jih bolj celostno urejali. Poglejte denimo poplave v Celju. V Vojniku so strugo Hudinje lepo utrdili in obzidali, s čimer seveda ni nič narobe, saj so se tako zavarovali pred poplavami. Ampak če nočete imeti posledic poplav v naseljih ob toku reke, se je treba stvari sistemsko lotevati že od povirja dalje. Včasih so imeli jezove za žage in mline, kar je zadrževalo vodo in preprečevalo poplave. Poglejte danes Ljubljano, ki se širi na jugozahod, zida se na Barju. Ampak v Polhovem Gradcu še vedno ne pustijo gradnje zadrževalnika vode. Pri urejanju takih zadev bi morali preseči lokalne okvire in začeti stvari urejati celostno.
No, izjemni krajevni padavinski dogodki so zadnja leta res pogostejši. Tudi v gorah, kjer je malo topleje, zaradi česar je toplotno in zamrzovalno preperevanje tal bolj intenzivno, je več gradiva, ki ga vode odnašajo s seboj. Poleg tega so tu še drugi dejavniki. Če gozdov recimo ne čistiš, neurje vse prinese v dolino, mašijo se struge, zamašijo prepusti, manjši delež gozda pomeni večji površinski odtok vode in posledično njihovo večjo erozijsko moč. Tu so še neprimerno zgrajene ali slabo vzdrževane gozdne ceste, pa vlake, ki jih ljudje ponekod naredijo po najbližji trasi do svojega doma, pa četudi je to v smeri največjega padca. Ob močnem deževju se te spremenijo v deroč hudournik, ki pridere pred domača vrata. Včasih ljudje vlak niso speljevali tako naravnost. Danes pa na naravne zakonitosti radi pozabljamo, njihove celote se zavemo šele, ko nas nepričakovano prizadenejo. In potem kličemo k solidarnosti ... Saj ne rečem, ta je še kako dobrodošla, pa vendar bi bilo treba v primeru naravnih nesreč včasih prisluhniti le »kmečki« pameti. Sicer pa nam pripovedujejo - tukaj in zdaj - čisto svojo zgodbo tudi ostanki obeh naših, prej omenjenih ledenikov, mar ne?

Marjan Žiberna
Gea, februar 2014