se je z Binetom Mlačem pogovarjal Anton Lamovšek — Družinska gorniška šola »Gorska roža«
Z Binetom se poznava že deset let. Nekoč mi je pomagal voditi otroke na Triglav, potem pa je to postala stalnica. Skozi desetletje druženja z njim sva se ničkolikokrat na dolgo in široko pogovarjala, o njegovem udejstvovanju v dolini, v gorah, v stenah, druženju s številnimi zanimivi alpinisti …
Nastali so za ure in dneve dolgi fonetični zapisi, delček katerih je urejen tudi v današnjem pogovoru.
Še na dolga leta, Bine!
Pogovor, ki je pred vami, je objavljen v čast Bineta in njegove 70-letnice, ki jo pravkar praznuje.
Ta pogovor pa ni presek njegove vsestranske dejavnosti, temveč je bolj skupek nekaterih njegovih mnenj, pogledov, vrednotenj in razmišljanj. Priložnost, da marsikateri bralec dobi vpogled v neke polpretekle dneve, ki bi drugače utonili v pozabo, in priložnost, da bralec dobi odgovor na vprašanje – zakaj se je Bine popolnoma umaknil iz alpinistične srenje, ki jo na koncu intervjuja s Picassovimi besedami imenuje – »naša velika alpinistična družina«.
Bine Mlač je legenda slovenskega planinstva. Alpinist, gornik, avtor 13 strokovnih knjig in priročnikov s področja zgodovine slovenskega planinstva, (ne)varnosti v gorah, zdrave prehrane ... v vsakem primeru pa dober človek.
Več kot 20 let je bil glavni urednik Alpinističnih razgledov in vodja različnih gorniških izobraževalnih komisij. Danes v Ljubljani vodi Družinsko 
gorniško šolo »Gorska roža«, ki je unikum v slovenskem ter evropskem prostoru, še naprej raziskuje in piše knjige. Zato ni nenavadno, da se v gorniških krogih zanj uporablja izraz – »enciklopedija na dveh nogah«; Bine Mlač je neizčrpen vir znanja, modrosti in številnih gorniških izkušenj.
Bine, kakšni so tvoji spomini na otroštvo in najstništvo?
Naj ti povem, da smo precej velika železničarska družina, ki se je morala stalno seliti z enega konca Jugoslavije na drugi. Iz zgodnjega otroštva oz. najstništva, če se tvoje vprašanje nanaša na moje tedanje dejavnosti, ti bom omenil le take, v katerih sem bil zelo zavzet.
Leta 1952 sem se vpisal med tabornike. Opravil sem vse tri zvezdice, »tri zlatna kroga« in na koncu pridobil tedanji najvišji taborniški naziv, postal sem tabornik partizan. Zadnja dva letnika gimnazije sem bil v hrvaški Puli (sln. Pulj, it. Pola) načelnik taborniškega odreda, ki je štel 584 članov. Istega leta me je stric vpisal v Planinsko zvezo Slovenije. Z njim, ki je bil sila slab pedagog in kot človek »zajeb...«, da se bolj ne da biti, sem se povzpel na Triglav in prehodil skoraj celo planinsko transverzalo, čeprav se marsičesa ne spomnim.
Hkrati sem bil vsa tista leta v fotografskem, radioamaterskem in matematičnem krožku. Veliko sem hodil na regijska in republiška tekmovanja v matematiki ter fiziki. Prvič sem bil v delovni brigadi 1958; na trasi Zagreb – Ljubljana sem v glavnem nosil vodo. En sošolec, ko smo se dobili za 50. obletnico mature, me je pohvalil, češ da sem sošolce nenehno priganjal, da se pridružijo profesorju botanike, ki je res ogromno naredil na pogozdovanju. „To ti ne pravim iz neke kurtoazije, ampak zato, ker se te še danes veliko ljudi spominja po tvojem priganjanju in zagnanosti“.
Kot vidiš nič posebnega.
Kako si skozi »novotarije« na začetku 70. let prejšnjega stoletja nabiral izkušnje?
Postal sem načelnik alpinističnega odseka in sem vsako jesen članom podrobno predstavil načrt alpinističnih šolskih dejavnosti za naslednje leto.
Realizacija (smeh) se je gibala med 60 in 80 odstotki. Recimo, decembra 1972 smo imeli zimsko šolo. Šli smo za nekaj dni na Kredarico. Drugi dan v ledeno mrzlem jutru smo organizirali vzpone na Triglav z več strani: po Mülerjevem kaminu, Pichllerjevem razu, s Triglavskih vrat po grebenu, ter od Planike po grapi oz. kaminu in čez plate.
Nekaterim navezam pripravnikov in alpinistov je uspelo, nekaterim pa ne. So si pač polomili zobe. Ni šlo. A so kljub temu za nagrado pridobili nič koliko izkušenj. Vedno smo se naučili kaj novega. Ko smo se vračali domov in smo počivali pod Rjavino, je bila tam neka velika ledena sveča. Malo za šalo, malo zares, Drago Bregar in Marjan Debevec sta se je lotila. Bila je visoka ali dolga, kakor hočeš, približno 35 metrov.
Preplezala sta jo v celoti z izklesavanjem stopov in oprimkov. Lep podvig, ki pa ga nismo niti patentirali niti razglašali kot nekaj posebnega. Pač mala šolska inovacija in veliko veselja po vzpončku.
Še isto zimo sem v Tamarju našel tiste zaledene plate in sveče pod Črnimi vodami. In tam smo v naslednjih zimah imeli trikrat šolo lednega plezanja. Takrat še nismo poznali plezanja v zaledenelih slapovih. Naše najtežje naloge so bile, da si v tistih ledenih platah brez varovanja od zgoraj preplezal smer v obliki velike osmice z uporabo dveh cepinov in derez. Kar zahtevne naloge.
Čeprav smo se bolj zabavali, kot kaj drugega, smo spet nabrali veliko izkušenj, pa tudi nekaj več korajže. Vendar nikomur ni padlo na pamet, da bi se lotil česa več.
Za prvomajske praznike sem si omislil ledeniški tečaj pod Presanello v Italiji. Takrat so, na primer, alpinisti in tečajniki v enem dnevu preplezali vse ledne smeri v njeni severni steni. Drago Bregar in Boris Erjavšek sta kot za šalo opravila celo prvo ponovitev neke ekstremno težke ledne smeri.
Sicer pa sem vsako leto po en mesec taboril ob Črnem jezeru pod vzhodnimi pobočji Matterhorna. Nepretrgoma 22 let. S seboj sem vzel kakšnega alpinističnega pripravnika ali mlajšega alpinista. Skratka, takšnega, ki je prvič v življenju od blizu videl visoke snežnike Alp. Veliko smo hodili po tamkajšnjih ledenikih, si marsikaj ogledali od blizu, v živo, in se marsikje preskusili v alpinističnem smislu.
Kar dosti izkušenj in spoznanj sem si nabral. In vse moje varovance sem vedno žive in zdrave pripeljal domov. S tem se moram resnično pohvaliti. Naj pridam, da sta bila neko poletje na taborjenju, ki je obvezno trajalo 30 dni, samo dva sončna dneva. Drugo pa snežni viharji, večdnevne temperature tudi pod minus 10 stopinj Celzija, snega skoraj za en meter … in v tem smislu naprej. Seveda sva ali smo se ves mesec stiskali v majhnem šotoru. Včasih je kakšen mamin sinček vse to komajda prenašal in z njim sem imel nemale težave. Edino enkrat se je nek mladi mož po desetih dneh neurij z obilnim treskanjem bridko razjokal in sem ga pospremil v Zermatt do vlaka. Preostal mi je še eden in ta je pozneje postal uspešen himalajec. Hočem reči: kmalu mu nisem več segal do vezalk.
Si predstavljaš, kako je videti, ko ti veter raztrga šotor, zunaj pa naliva kot iz kabla. Še enkrat nam je močan veter raztrgal šotor nekje pod Monte Roso. Za Aleša Doberleta, Bojana Zupeta in mojo malenkost je bila tista noč pošastna. Snežilo je kot za stavo in zaradi goste megle se ni videlo en meter naprej. Pozneje mi je bilo žal, da nisem s tem še nadaljeval. A sem slišal, da so švicarske oblasti v 90. letih prepovedale postavljanje šotorov.
V knjigi Veliki pionirji navajaš besede legende nekdanjega dolomitizma Tita Piaza, ki omenja Ahila, mislil pa je na svojo ranljivo peto. Kako je s tvojo?
Hm, kdo pa je nima? Včasih si jo lahko še skril, danes pa je to nemogoče. Vsi smo postali, prosto po Orwelu, steklen človek. Danes pač vidijo skozi tebe. Skoraj vsi imajo zbirko podatkov o tebi. Zato ni težko, da hitro najdejo tvojo ahilovo peto. Skratka, vsakdo je nekje ali nekako ranljiv. Ahilovo peto ima vsak homo alpinus - reptans, debeloustna oceanska želva, virus HIV. Vsa živa bitja na modrem planetu Zemlja.
Vključno z Ahilom?
Ah, to antično zgodbo poznajo vsi prvošolci. Odtipkaš v Google sedanje sedmo čudo sveta in imaš na razpolago celotno Iliado, vojno pod Trojo, karkoli si zaželiš. Kmalu se bomo priklapljali na oblake in brezskrbno pogovarjali s sorodniki v onostranstvu.
Ahilova mati, morska nimfa Tetis, svojčas ni imela lahke izbire. Tudi ona je bila žrtev nenehnih zdrah, grdih prepirov, nezdravih odnosov na Olimpu bogov. Človek ne bi verjel, do kam vse je segala naša dolina šentflorjanska. Prastaro vprašanje, ali bo njen sin živel dolgo in ne bo postal slaven ali pa bo živel kratko in se okitil s slavo, ji ni dalo spati. Zato je posegala po baldrijanovih kapljicah. Po vseh mogočih peripetijah in številnih nasvetih malih bogov, ki so še dandanes, pri nas v tuzemstvu najnevarnejši, ga je v zgodnjem otroštvu namočila v globoke vode reke Stiksa. Reke, ki je bila v zakupu temačnih sil podzemlja. Tako mu je nadela nevidni, mitologija pravi neprebojni oklep. Med namakanjem ga je držala za peto, ki je ostala suha in ranljiva. Pod Trojo ga je ta detaljček stal življenje. Zamerljivi in maščevalni „žvižgač“ bog Apolon je namignil Priamovemu sinu Parisu naj puščico usmeri v Ahilo peto.
V svojem alpinističnem dnevniku, ki si ga pisal od oktobra 1966 do aprila 2009, me je pritegnil tvoj zadnji pogovor z ženo. Takrat se je – smem vprašat? - dotaknila tvoje ahilove pete?
Domenila sva se, da bova vprašanja iz dnevnika, ki mi ne bodo ustrezala, ker zadeva moje bližnje, po tihem preskočila. Ti vprašaš, jaz rečem greva naprej.
Zadnje, kar me je vprašala, je bilo vprašanje, zakaj sem tako trmast. Dobro me je poznala in je zadela v eno mojih večjih ahilovih peta. Branil sem se z besedo vztrajnost, a mi je z blagim glasom odgovorila, da točno ve, kaj govori. Kmalu za tem stavkom je odšla za vedno.
Dalje jutri >>>