Potepuški ostružki: Ko si sonce in luna, oba okrogla, podajata roki, je potrebno višje. Tem višje smo, dalj časa smo lahko v njuni družbi hkrati.
Vas kdaj nosi luna? Kakorkoli, kot sonce je naša spremljevalka. Vsa velika nas kdaj preseneti, ko se prikaže izza grebena, mogoče nam kdaj ponoči pokuka v sobo, nas kdaj odnese, zvabi visoko, visoko, …
Ko si sonce in luna, oba okrogla, podajata roki, je potrebno višje. Tem višje smo, dalj časa smo lahko v njuni družbi hkrati. Eden vstaja, drugi se poslavlja, v ponavljajočih se krogih rojstvo botruje zatonu. Vsak v svoji barvi; menjata se škrlat in hladna rumenina. Julijska okrogla ponočnjakarica se je uskladila tudi z mojimi zvezdami. Kam? Na Žrd! Tako prikladno blizu je bivak Marušič.
Na severni strani Kanina so v soboto gospodarili vsemogoči oblaki. Polna pričakovanj sem kukajoč med njimi ob poti komaj kdaj slutila nasprotni breg. Tam se nad razklano Reklanico v verigo povezujejo Špiki in Viševo sosedstvo. Grebena Žrdi se je megla oklepala, kot predana nevesta. Na vrhu, ob dvanajstih, me je le zadel en sam, samcat sončni žarek. Ne ravno sprehajalno nadaljevanje grebena proti zahodu, se čez Ždrinico spušča proti Klužam, v Železno dolino ob Beli. Tja je namenjena tudi mulatjera, ki sem jo zapustila na Škrbini v Senožečah. Do nje sem se spustila ob trikotnih markacijah Ta visoke Rosojanske poti. Spodaj je bilo sonce in pokošena pot, ki me je čez cvetoča prepadna rebra popeljala, mimo sedla Buja, do neoskrbovanega zavetišča Igor Crasso. Kar zajetna četica Italijanov je imela enako namero kot sama. Ljubki, žuboreči, so me takoj povabili medse; a »čao ragazzi« zmenjena sem s tišino.
Uživaško, brez hitenja sem se vračala. Kakšen sestop in dolina, ostajam zgoraj! Časa za pohajanje imam do noči – razkošje! Po slikoviti poti se zlagoma dvigujem visoko nad Rezijo, prečim strma pobočja grebena, kjer se hrbet Žrdi še vedno otresa megle.
Več ali manj v njeni družbi sem do teme prispela do, kako pa, kot praznega bivaka. Ravno roki si sonce in luna zvečer nista podala, toplejši je z zatonom prehitel hladnejšo. Tako ali tako pa bi mi pogled na njuno srečanje preprečili igrivi oblaki.
A zjutraj; žareča krogla je vstajala, škrlat se je razlival z najvišjih vrhov, kot zlati studenci in tonil v megleno morje.
Za Grubjo pa se je vsemu skupaj čudila in bledela tetka luna. Da je bilo že čez uro vse prekrito, in da sem kasneje na Prestreljeniku z roko iskala konico svojega nosu, vam, v izogib »fovšiji«, seveda ne povem.
Anka Vončina