Primož Blaha: Pomlad je res lep letni čas: v zeleni dolini se vse prebuja in raste, v visokogorju pa vztrajne smučarje čakajo idealne razmere za še zadnje zavoje v sezoni. In ker so ta vikend odprli cesto do jeza Kölnbrein (1900 m), sva tudi z Zoranom izkoristila lagoden dostop do snega. Večina se je namenila proti Kölnbreinspitze, s katere se prismuča do avta, nama je izgledalo bolj mikavno na drugi strani doline.
Do tja sva se morala najprej sprehoditi čez jez, ki je tako velik, da sva za prečkanje porabila celih 10 minut. Na koncu po lojtrici dol in kratek čas po kopni poti rahlo navzdol.
Ko se pot začne vzpenjati, se pojavi sneg in sva nadaljevala na smučeh, spodaj med rušjem in preko cele vrste potokov, ki žuborijo pod snegom. Razen tega je vzpon brez posebnosti, oblaki na nebu so skrbeli, da ni bilo prevroče, žal pa tudi nekoliko omejili razglede. Kljub temu sva imela pretežno lepo vreme in sva se od smučarskega cilja na stranskem vrhu (Moserspitze, 3051 m) potrudila še po grebenu do glavnega vrha (3107 m).
Nazaj do smuči in začela se je fantazija na širnih pobočjih. Zoran je smučanje opisal kot neopisljivo in naj pri tem ostane. No, pod okoli 2400 m je bil sneg bolj južen in še vedno umazan od puščavskega peska, vseeno sva brez težav prismučala do poti. Za konec še sprehod nazaj čez jez in ob poldne sva že zaključila z delom.