Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir:
Nam, ki jih gledamo z juga, se zdijo Karavanke kot monolitna, dolga gorska gmota, kot v raztegnjeno ogrlico gorskih vrhov povezan greben, s Koroškega, tam od Drave, iz Roža
in Podjune, pa je to gorovje videti veliko bolj razgibano, razrito in razdrapano, predvsem pa iz visokega osrednjega grebena daleč na sever segajo strmi pomoli, ki jih od osrednjega masiva ločijo zaobljena slemena in globoke struge rečic in potokov. Vsi ti pomoli so seveda samostojni vrhovi, med njimi tudi gorniško pomembni in ugledni (Komnica, Mačenski vrh, Žingarica, Grlovec, Setiče), vendar le eden med njimi samozavestno vstopa v elitno druščino karavanških vrhov, kakršni so Kepa, Stol, Vrtača, Košuta z vsem svojim nebeškim nizom in Peca. In ker stoji umaknjen na sever, visoko nad Rožem in Podjuno, s svojo mogočno postavo brez bližnjih tekmecev v višini in veličastnosti vladarsko pogleduje na enega najbolj slovensko utripajočih koščkov sveta na Koroškem v Avstriji. Prav v njegovem južnem vznožju, na Obirskem, je še živ spomin na pesnika in skladatelja Valentina Polanška, na njegova trmasta vztrajanja pri ohranjanju slovenske besede in pesmi (dolga leta je vodil odlični ženski Obirski oktet) in na tradicionalna srečanja slovenskih penovcev pri Kovaču pod zgornjeobirskim Sv. Lenartom.
Mogočni Obir z zasneženim vrhom Ojstrcem. Foto: Mitja Košir
Res stoji samoten visoko nad Obirskim, Železno Kaplo in Reberco, nad Klopinskim jezerom, Galicijo, Šmarjeto in Borovniškim jezerom ter Hmelšami v dnu globoke soteske Borovniškega potoka, vendar ni osamljen, saj njegov vrh cenijo gorniki vseh zahtevnosti tako v kopnem kot v snegu, le poti v njegovo visokostno domovanje si vsakdo izbira po svojih željah in zmožnostih.
Najlagodneje se na Ojstrc, najvišji vrh v Obirjevi gmoti, vzpnemo s planine Na jezercah, kjer nas prijazno pozdravlja Kapelska koča (Eisenkappler Hütte, 1553 m, tja pridemo z Zgornjega Obirskega in preko Obirske planine), saj nas od tam čakata le slabi dve uri vzpona po širokem vzhodnem hrbtu čez Kraguljše (1828 m), mimo izvira Mrzle vode (Kalte Quelle, 1890 m) in ostankov temeljev nekdanje Rainerjeve koče (2043 m) do bližnjega vrha s križem in klopcami. Pohodniško bolj zagnanim bo morda bolj po godu dolga pot Simona Riegerja s sedla Šajda (1069 m) med Selami in Obirskim, ki se vije po zahodnem slemenu vse do pod Kravjega vrha (2024 m), ki že sodi v pogorje Obirja. Sam vrh pot obide po njegovih vzhodnih pobočjih in se pri Mrzli vodi priključi poti od Kapelske koče. Dolge so poti tudi s severne strani, iz Rebrce ali Podkanje vasi. Prav slednja je vsekakor obiska vredna, kajti popelje nas mimo vznemirljivo lepega, bučnega Podkanjskega slapu na dnu Podkanjskega potoka in potem po globoki soteski Krtolovca na Hofovško planino ter preko Šteng (1677 m) na Kraguljše in po že znani poti od koče na vrh.
Gorniškim sladokuscem in pustolovcem vse to seveda ne bo dovolj, zato velja omeniti tudi brezpotni severni pristop z Jagovčeve planine v sedlu med Malim Obirjem (1948 m) in Ojstrcem. Z Jagovčeve planine, tja pridemo od kmeta Jagovca v Hmelšah pri Borovniškem jezeru, prek strmega severnega pobočja na vrh Ojstrca sicer lahko sledimo komaj opaznim lovskim prehodom, vendar manj veščim velja priporočiti spremstvo gorskega vodnika. Seveda na zasneženem Obirju, na njegovih južnih planotah, pridejo na svoj račun tudi turni smučarju in kadar je dovolj snega v nižjih legah, lahko pridrsijo prav na Zgornje Obirsko, dobrih tisoč metrov nižje.
Zdaj, ko smo na vrhu Ojstrca, nam preostane le globoko zajeti sapo in s pogledom objeti širno obzorje vse naokrog. Tolikšni žlahtnosti se bo čudil še tako razvajen gorniški sladokusec, saj obirski razgledi prav v ničemer ne zaostajajo za tistimi z najbolj razglednih balkonov Karavank, Grintovcev in Julijcev, imajo pa eno nesporno prednost, širok, brezmejen pogled na Rož, Podjuno, Ziljo, venec treh dolin…
Več o vsej raznolikosti preberite v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) ter Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007). Poglejte tudi na zemljevid Karavanke, osrednji del 1: 50:000.
Mitja Košir