PZS: AKTUALNO: Smrt v Himalaji - Tone Škarja
Iz dejavnosti Planinske zveze Slovenije - Komisije UO PZS poročajo - Planinska društva in meddruštveni odbori - Mladinska priloga - Zakonodaja in uradne objave
V S E B I N A
AKTUALNO
Smrt v Himalaji – Tone Škarja
IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Poročilo iz redne letne skupščine CAA
Podpis nove pogodbe o zavarovanju članov planinskih društev
100 letnica avstrijskega turistovskega društva
Planinska zveza Slovenije na sejmu Narava – zdravje
Slovenski planinski muzej v Mojstrani dobiva podobo
KOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJO
Vodniški kotiček
iz planinske založbe
Komisija za alpinizem
Gospodarska komisija
Komisija za planinske poti
Komisija za varstvo gorske narave
Komisija za odprave v tuja gorstva
PLANINSKA DRUŠTVA IN MEDDRUŠTVENI ODBORI
VABIJO
POROČAJO
OBVEŠČAJO
OSTALO
MLADINSKA PRILOGA
ZAKONODAJA IN URADNE OBJAVE
SMRT V HIMALAJI
Pred kratkim Pavle Kozjek, zdaj Miha Valič. Oba vrhunska alpinista, eden z več izkušnjami v Himalaji, drugi z manj. Kozjek se je po Himalaji – z vmesnim vzponom brez dodatnega kisika na Everest – osredotočil predvsem na Ande, na Mustagh Tower pa si je organiziral svojo odpravo, najprej tričlansko, a po odpovedi tretjega mu je ostal vrhunski, a himalajsko manj izkušeni partner. Značilnost njegove smrti je v odpovedi vzpona na manj zahtevnem terenu le malo pod vrhom ter zanj nenavadnem vedenju, zaradi katerega je omahnil čez steno. To kaže na višinsko bolezen, ki v resnici ni nič posebnega, le zaradi pomanjkanja kisika na višinah usodnejša. Težko pa je bolezen zaznati partnerju z manj izkušnjami, sam »bolnik« se je pa preprosto ne zaveda.
Miha Valič se je po izjemni seriji vzponov na vse alpske štiritisočake v predlanski zimi udeležil odprave Kangbačen 2007. Lahko mirno zatrdim, da so vse tri naveze opravile svoje vzpone skoraj po predpisih: najprej aklimatizacija, potem ogledna tura na 6000-6500 m, nato pa končni naskok na vrhove 6800-7140 m (Miha Valič in Boris Lorenčič). Po tem se je vrgel bolj na poklicno gorsko vodništvo in tura z dvema klientoma na Čo Oju bi bila lahko povsem rutinska. Pri vodniških turah ob veliki višini svoje igra še vreme, pa morda tudi čas. Pri njem se je slabo počutje očitno sprevrglo v višinsko bolezen, ta pa je toliko oslabila njegovo sicer res veliko psihično in fizično moč, da se ni mogel izmotati iz provizoričnega spusta čez ledeni prag. Prvo priložnost je zamudil, ker je poslal enega klienta s slabim počutjem dol, pa bi mu tudi sam upravičeno lahko sledil, a je z drugim nadaljeval vzpon na vrh. Drugo možnost pa je izpustil, ko je tega odslovil, naj gre naprej, potem pa tam počasi sam sestopal. Zakaj? Morda iz poklicnega ponosa. Tako so ga našli drugi mimoidoči alpinisti, a ga niso mogli več oživeti.
Leta 1996, ko smo šli na prvi Karničarjev poskus smučanja z Everesta, smo na nepalsko tibetanski meji srečali truplo Fritza Zintla, znanega nemškega osemtisočakarja, sicer pa mojega znanca še iz Chamonixa. Bil je vodja komercialne odprave na Čo Oju, prehladil se je že v Katmanduju, previdnega nasveta zdravnika, tudi klienta, ni hotel poslušati (bil je bolj Šraufovega temperamenta), in ta se ga je lahko lotil šele, ko je bil Zintl že v nezavesti. Mirno je umrl v baznem taboru na 5600 m ob prisotnosti svojih zbeganih klientov.
Dileme vodnikov so literarno in filmsko še najbolje obdelali Francozi, ki znajo reči bobu bob na lahkotnejši način. Vse odločitve so v rokah vodnika, v navezi z mlajšimi partnerji tudi najbolj izkušenega alpinista.
Za konec tega »memento mori« nam je lahko tolažilna le misel, da so vsi ti umrli lahke smrti in v svojem najljubšem okolju. Ob tem je res, da se alpinisti pri uresničevanju svojih sanj prav malo menijo za to, kaj njihova dejavnost povzroča njihovim najbližjim in kaj bodo pustili za sabo. Tako Pavle kot Miha sta živela svoje sanje in jih izživela do konca. Slava jima!
Tone Škarja