Urban Golob: Eden najboljših slovenskih in svetovnih alpinistov je ob diapozitivih govoril o svojem tedanjem vzponu v Tibetu. Ko je končal, ga je nekdo iz občinstva vprašal: »Se domačini Tibetanci tudi ukvarjajo z alpinizmom?« »Ne,«je bil odgovor. »Imajo dovolj težav s svojo eksistenco.«
Pred davnimi leti, če se prav spomnim, je bilo tisočdevetstotriindevetdesetega, sem bil na alpinističnem predavanju, kjer je eden najboljših slovenskih in svetovnih alpinistov ob svojih diapozitivih govoril o svojem tedanjem vzponu v Tibetu. Ko je končal, ga je nekdo iz občinstva vprašal: »Se domačini Tibetanci tudi ukvarjajo z alpinizmom?«
»Ne,«je bil odgovor. »Imajo dovolj težav s svojo eksistenco.«
Jakova pomoč pri oranju trde tibetanske zemlje. (Foto: Urban Golob)
Mnogi avtorji (pri nas dr. Henrik Tuma) so začetek alpinizma kot socialnega pojava iskali v ustanovitvi angleškega alpskega kluba (Alpine Club) leta 1857 v Londonu. O alpinizmu kot športu, kot ga poznamo danes, bi v tistem času težko govorili, čeprav so angleški alpinisti že tedaj imeli na primer zametke pravih treningov kot drugi športniki. Pri gorništvu je šlo takrat za osvajanje najtežjih gora v Alpah in zato sta se izoblikovala dva ideološka pristopa k alpinizmu – angleški in nemški. Medtem ko so Angleži vselej bili alpinisti v tujem svetu, torej pravi osvajalci, so Nemci postali alpinisti na lastnih tleh. Tudi zaradi tega je angleški alpinizem ostal domena intelektualcev, pri Nemcih pa se je nastanil v širših ljudskih masah. Poleg Nemcev so predvsem Slovani prinesli v alpinizem politični naboj, oziroma domoljubje, ki je nasprotovalo germanizaciji njihovih ozemelj, še posebno gora. Kot je zapisal Tuma, tako do prve svetovne vojne pri Slovanih in še posebno pri Slovencih v alpinizmu oziroma turistiki ni bilo prisotnega toliko športnega in raziskovalnega vidika.
Če se od ideoloških pristopov vrnemo nazaj v Anglijo, ne smemo pozabiti, da se je angleški alpinizem 19. stoletja razvijal v aristokratskih krogih tudi zato, ker je bila – kot bi rekli sociologi - aristokratska koncepcija športa individualna. Pri njej je šlo predvsem za slavo v nasprotju s plebejsko koncepcijo, ki je bila moštvena, glavni motiv pa je bil zaslužek oz. eksistenca. Med visoko družbo je bil šport za razvedrilo. Temu aristokratskemu in individualnemu pa je veliko bližja ideja osvajanje novega in neznanega, ki je bila glavno vodilo pri angleškem alpinizmu tistega časa.
Celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>