Viki Grošelj: Navadno ne odgovarjam na žaljive, neresnične in podcenjujoče zapise, a ker cenim spletni portal Gore in ljudje kot pomemben vir informacij za gornike in ker ne želim, da se spremeni v še enega od »pljuvaških« forumov, moram na zapis Bojana Leskoška, Resnica o »Slovenski smeri«, objavljen 26. 9. odgovoriti z nekaj dejstvi.
Sam sem devet dni pod goro spremljal vzpon in sestop Irene Mrak in Mojce Švajger. V teh devetih dneh sta v alpskem slogu preplezali 3120 metrov zahodne (Diamirske) stene Nanga Parbata. Njun osnovni cilj je bil v območju Messnerjevih smeri vzpona in sestopa doseči glavni vrh gore. Ker jima šesti dan plezanja ni uspelo preplezati skalne pregrade, ki bi jima odprla pot proti glavnemu vrhu, sta se vseeno odločili, da bosta sedmi dan poskušali doseči rob stene na višini 7600 m. To sta tudi storili in se v naslednjih dveh dneh srečno vrnili z gore. Zame je bil to takrat absolutno največji slovenski ženski dosežek v Himalaji, eden največjih na svetu, verjetno celo največji.
Še na odpravi smo vrisali smer njunega vzpona in opisali kje je potekal. Te fotografije sem prinesel domov in jih razposlal vsem medijem ter PZS in so še vedno na voljo vsakomur, ki bi to informacijo želel. Ravno v izogib netočnostim takrat nismo želeli niti mogli vrisati natančen potek ostalih smeri v steni. Smo pa to storili takoj po vrnitvi Mojce in Irene in to sliko tudi prilagam. Iz nje je še bolj jasno razvidno, da gre za kombiniran vzpon po Messnerjevi sestopni smeri do višine cca 6300 m od tam pa sledi 1300 metrov prvenstvenega vzpona do roba zahodne stene.
V poročilu Irene Mrak je jasno zapisano, da: »kljub dejstvu, da nisva dosegli glavnega vrha, Grošelj ocenjuje…«. Sam prav dobro vem, da se posebej v visoki Himalaji smer zaključi na vrhu gore in da po grebenu, ki sta ga dosegli ne poteka nobena smer. Vseeno pa sta dve Slovenki v zahodni steni Nanga Parbata opravili vzpon od vznožja do roba stene, ki ga je za 3 kilometre v višino in še 120 metrov zraven. Dokaj suvereno in v čistem alpskem slogu. In na to veliko dejanje gledam z največjim spoštovanjem ter ga tako ocenjujem. Te črte v zahodni steni Nanga Parbata se pač ne da izbrisati, pa naj se imenuje Slovenska, Tržiška, Mojca in Irena ali pa Opomin kritikastrskim pritlehnostim.
Po vrnitvi sem tudi sam skušal priti do podatkov o podobnih dosežkih. Dosežek »Trango girls« izjemno cenim in sem kot Slovenec in alpinist zelo ponosen nanj. Dejstvo pa je, da ne moreš primerjati plezanje tehnično zahtevne smeri na šesttisočak s plezanjem zahtevne ledne smeri na osemtisočak. Poleg tega vzpona mi je bil dan v primerjavo le še življenjski opus Gerlinde Kaltenbrunner. Tudi njo osebno poznam ter cenim, še posebej njene dosežke na osemtisočakih. A za nobenega od teh vzponov ne vem, da bi ga opravila ali vsaj poskusila opraviti v alpskem slogu solo ali v navezi s soplezalko. Vse to mi je še dodatno utrdilo prepričanje v pravilnost moje prve ocene.
Reinhold Messner je pred 33 leti sam v alpskem slogu preplezal to steno. V pogovoru mi je podal oceno, da je to njegovo največje dejanje v plejadi uspehov, ki jih je dosegel v Himalaji. Tako njegov dosežek ocenjuje tudi svetovna alpinistična javnost. Po do sedaj zbranih podatkih, ki so mi na voljo, nihče do danes ni poskušal ponoviti njegove smeri ali sploh vstopiti v steno ( Za kakršne koli informacije se priporočam. Prav tako nimam podatka, kdaj se je po »lahkih širokih vesinah« te stene »z vložki dričanja« sprehajal Bojan Leskošek, da lahko daje tako »lahkotno suverene« ocene). To sta si prvi upali Mojca in Irena in v njej naredili kar pač sta. Messner je kot solist in moški za vzpon in sestop porabil šest dni, Mojca in Irena pa kot naveza devet, kar pomeni, da sta bili primerljivo hitri. Za mene je to pač največji ženski himalajski dosežek, za nekoga herojski poskus, za spet drugega pa »kr neki«. To je pač stvar osebnih izkušenj, vedenja in spoštovanja dosežkov drugih.
Če se navežem na pokroviteljsko omalovažujoč zaključek Leskoškovega zapisa do »deprimirane slovenske javnosti«, me ni prav nič strah »mračnih časov«, čeprav bi prav njegovo pisanje lahko koga navedlo na to. Imenitno zdravilo zanj je prav gotovo zahodno ostenje Nanga Parbata. Še vedno stoji in še nekaj časa bo. Naj gre tja in poskusi. Verjamem, da bo potem »ocena« Mojčinega in Ireninega dosežka povsem drugačna.
Viki Grošelj