Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Na raziskovalni turi ugotavljajo prednosti planinskih vodnikov.
Na raziskovalnem izletu
Tin, Igor in anTon se pripeljejo na severno stran Savinjskih Alp. Zdaj, zdaj bodo zagledali Belsko Kočno! Ob pogledu na bleščečo dolino zavzdihnejo od občudovanja. Igor kmalu vzdihne v drugo, tokrat na drugačen način. »Poglejta, prometni znak prepoveduje vožnjo do Pavličevega sedla. Kaj, če nas ustavi policija?« anTon najde rešitev: »Rekli bomo, da gremo k Lesniku.« Igor gleda v tla in ugovarja: »Meni govoriš, naj otrokom ne lažem.« »Resnično se bomo oglasili na kmetiji. Bom že kaj vprašal.«
Po kratkem dovozu pridejo do najlepšega poslopja v dolini. Nihče se ne odzove na trkanje, zato anTon glasno zavpije. Moral je stati za vrati, tako urno se moški znajde na prostem. »Gospodarja ni, je v dolini pri maši.« Avstrijsko govori enako odsekano, kot so odsekane okoliške gore. »A v gore greste? Strme so in divje!« Besedo medved izgovori s strahospoštovanjem. Seveda razume nekaj slovenskih besed, ker je – Poljak.
Na Lesnikovem sedlu prestopijo mejo in jo po slovenski gozdni cesti uberejo do začetka lovske poti. »Dedi, kaj tako pihaš že na začetku poti?« »Preizkušam endogeno dihanje. Vdih v dveh korakih in izdih v petih. S stisnjenimi ustnicami se v pljučih ustvari dodatni pritisk. Tako ne hodimo prehitro. Nobene potrebe ni, da prepotimo majice in srajce.« »Kakšno dihanje?« sumničavo mršči obrvi Igor. »Poišči na spletu,« mu svetuje anTon.
Na izhodišču so videli avto štajerske registracije in po pričakovanju jim nasproti pride dvojica. Takoj povesta, kaj ju žuli: »Po Andrejevem vodniku se Jerebičja nikakor ne da najti. Morda vi veste, kateri vrh je to?« Igor ne skriva nasmeška: »Tik nad vami je.« anTon brani avtorja in pojasnjuje: »Pred nekaj leti so tu naredili novo gozdno cesto in nad njo potegnili še vlako. Teren je popolnoma spremenjen in neprepoznaven, začetek poti je težko najti. In sedaj je že močno poraščena.« Tin prostodušno razkrije družinsko skrivnost: »Tu smo hodili pred nekaj dnevi. Oči se je kasneje doma pridušal, ker v opisu ni ničesar razumel.«
V prvih korakih navkreber anTon pojasni: »Vodniki so dobra zadeva. Med drugim nam razkrijejo, kako hitro se svet spreminja. Hitro, celo prehitro ga spreminja človek. V vodnikih najdemo kakšno dobro idejo za posebno lep izlet. Ugotavljamo lahko, ali so izbrani izleti po našem okusu. Za dobre kuharje pa so recepti zgolj za orientacijo. Jed je najboljša, kadar se skuha po navdihu.« »Mi se še učimo kuhati,« doda Igor. Tin bi rad vedel: »Kolikokrat pa mora iti pisec vodnika po poti, da je opis najboljši?« V odgovor zasliši samo en dolg 'hm'.
Pred ponovnim vzponom jih čaka globlji spust ob Matkovi kopi. Čez čas se potka zravna, a samo kratkotrajno: kar je na zemljevidu vrisano z eno samo potezo in v planinskem vodiku najverjetneje opisano z enim samim stavkom, je dolgotrajno ovinkarjenje okoli gorskih grabnov. Skozi vejevje macesnovja se jim na široko odpre pogled na Krničko goro. Kmalu ob poti zagledajo možica. anTon predvideva: »Morda je to odcep za Matkovo kopo. Stopimo po lovski poti še malo naprej, proti Krnički gori.«
Igorju je sprva malo žal, da ne bo stal na nobenem vrhu. Mine slabe pol ure in tudi on je navdušen nad pogledom na goro, ki jo še ni videl. Do možica se vrnejo hitro. »Samo malo bi šel pogledat. Prepričal bi se rad, ali je to res pravi odcep.« anTon: »Čas se nam je iztekel, nekaj rezerve nam mora ostati.« Igor kot da ne sliši – sam se vzpne po grabnu, da bi videl še vsaj dva možica. Tin in anTon počivata; opazujeta ga, kako si navzdol mestoma pomaga s peto oporno točko. »Tako je v primeru zdrsa zadnja plat že na tleh,« pojasnjuje Igor.
Med sestopom po lovski poti pomrznjen grušč neprijetno drsi. Igor Tinu svetuje: »Primi se za vejo borovca.« anTon reče za šalo: »In veji reci, naj te dobro drži!« Fant stopi dva koraka, nakar kot vkopan obstane. »Ne morem naprej!« Igorjev glas – pod njim nadzoruje njegovo početje – je nekoliko napet: »Spusti vendar to vejo!« anTon smejé od zgoraj doda: »Tudi veji reci, naj te spusti …«
Pred prečenjem grape Igor fantu naroča: »Dobro se primi teh skal.« Fant je zvedav: »Bi pomagalo, če bi rekel skalam, naj me držijo?« Igor zahteva pozornost, kraj ni primeren za govoričenje. Na lažjem terenu se takole izogne odgovoru: »Tu gre za povsem fizikalne zakone.« anTon se spominja, kako si pri nezanesljivih oprimkih zaželi, naj vz-držijo, in doda: »Sile gore so tiste, ki preprečujejo, da se oprimek ne bi odtrgal, torej človeka na nek način drži tudi gora.«
anTon sestopa zadnji, a zazna prvi: »Tole ne bo prav, terena se ne spominjam.« Igor nekoliko nižje ne popušča: »Spustim se samo še do ovinka. Mogoče je pot vseeno prava.« Tin se odpočije, preden mora ponovno navkreber. Na travah ugotovijo: »Tja grede smo spregledali razcep in se zato čudili možicu. Nazaj grede pa nismo videli ne možica ne prečne poti.« Porabili so večino rezerve v času in moči, vendar ne hitijo. Vedo, da bodo pravočasno na sedlu, kjer se začenja dobra lovska in že dobro poznana jim potka.
»Vidiš, če bi šli na vrh, bi se nazaj grede tu izgubili. Ali pa bi sestopili v eno državo, v drugi pa bi imeli avto.« Počasi se dvigujejo po poležani travi. Pri mejnem kamnu številka 216 zavijejo v gozd. Ko pot zavije navzdol strmeje, se anTon ponovno ustavi. »Mislim, da je to prava pot, a me vseeno nekaj moti. Stopim nazaj, do ovinka. Morda začutim, kaj je narobe.« Seveda Tin želi biti zraven in v soju svetilke najdeta križišče, od koder se da z jugozahodne strani priti na vrh Jerebičja.
Med rutinsko hojo po gozdni cesti se pogovarjajo o rezervah, ki jih morajo imeti v gorah. V času, v telesni in duševni pripravljenosti, v vajenosti terena, vajenosti gibanja po tovrstnem terenu in še čem. Nekatere rezerve se dajo nadoknaditi z drugimi, a ne vseh. »Dedi, zakaj si za današnji izlet nismo doma prebrali opisa poti?« »To je še ena prednost vodnikov: doma bomo turo primerjali z opisom poti, saj smo hodili le na podlagi opazovanja in po lastnem navdihu. Tako spoznamo kaj novega. Vse kaže, da se da na Matkovo kopo priti po različnih variantah.«
Iztok Snoj