Poštni razgledi: Nenavadna, a resnična zgodba
Dolga in vetrovna pot ...
Sarajevo, februar 1984.
Le najmlajši morda ne vedo, da so tistega leta v glavnem mestu Bosne in Hercegovine potekale zimske olimpijske igre. Država gostiteljica je bila kajpak še rajnka Jugoslavija, sam izbor Sarajeva pa je bil pravzaprav velik čudež, v katerega ob hudi konkurenci ni realno nihče verjel.
Takrat so namreč kandidirali še japonski Sapporo, švedski Göteborg in francoski Chamonix. Menda je bil odločilen detajl, ker je Sarajevo ponudilo nekaj, česar ni več nobena od prirediteljic ne prej ne pozneje: vsa športna prizorišča, ki so že bila in tista, ki so jih šele zgradili, so se nahajala v polmeru zgolj štiriindvajsetih kilometrov, kar je zelo poenostavilo logistiko. Igre so odlično uspele in domačini čarobnih občutkov, ki so jih tistih štirinajst dni prevevali, ne bodo nikoli več pozabili.
V dvorani Zetra je potekala ceremonija zapiranja olimpijskih iger, obenem pa je bil tam ustanovljen tudi olimpijski muzej, da bi ohranil spomin na največjo tovrstno športno prireditev v jugovzhodni Evropi.
Direktor olimpijskega muzeja Numankadić, sekretar OK BiH Fazlagić in avtor
Jahorina nad Sarajevom, februar 1985.
Neki mulci iz Slovenije so tisto zimo smučali na bivših olimpijskih progah. V mestu je tiste dni vse vrvelo, saj je bila ravno prva obletnica iger, napovedano pa je bilo tudi, da pride na obisk sam Juan Antonio Samaranch, predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja. Vsa nekdanja prizorišča so bila okrašena kot med igrami.
Bilo je že bolj zgodaj zjutraj kot pozno ponoči, ko se je eden od mulcev vračal iz diskoteke. Pihalo je in bilo je mraz, ko ga je tam nekje iz teme pričelo vznemirjati nekakšno glasno pokanje in frfotanje. Ker je bilo tudi nekoliko megleno, je zavil s poti in šel bližje, da bi ugotovil, kaj se dogaja. In imel je kaj videti; ogromna bela zastava z olimpijskimi krogi, je v vetru brcala v zrak kakor podivjana kobila, ki se skuša otresti jarma. Kot, da bi slutila požar, ki bo nekoč prišel v njen hlev.
Mulcu je bilo takoj jasno, da bo lahko tisti popularni spominek, namreč bakreno džezvo, kakršne že stoletja kujejo na Baščaršiji, kupil tudi kdaj kasneje. Takšne priložnosti, pa ne bo nikoli več. Splezal je dva metra visoko na kovinski drog, se s težo obesil na zastavo, da so popustile žične zaponke in skupaj z njo štrbunknil v globok sneg. Ob sedmih zjutraj je že sedel na prvem vlaku, ki je odpeljal proti Ljubljani.
Sarajevo, maj 1992.
Nesrečna vojna se je znesla tudi nad vsemi olimpijskimi objekti. Zetra je po topniškem obstreljevanju pogorela, muzej pa je bil uničen.
Pet let kasneje je bila dvorana z mednarodno pomočjo obnovljena, huje pa je bilo z olimpijskim muzejem, saj ta ne more obstajati brez originalnih eksponatov, prav tistih, ki so bili namensko narejeni za in uporabljeni ravno na tistih igrah. Od ponaredkov muzej ne more živeti. Edina rešitev, ki jim je ostala, je bil poziv ljudem po svetu, ki bi morda še hranili kakšen pristen spomin in bi se mu bili seveda pripravljeni odreči ...
Ljubljana, 1985-2010.
Zastava je petsto kilometrov od svojega doma še naprej služila svojemu namenu. Novi skrbnik jo je jemal s seboj na vsakoletne planinske tabore, na katerih so vedno priredili planinske olimpijske igre, ki so vsebovale vse od skakanja v vrečah do znanega metanja kamna z ramena. A tudi to je minilo in zadnjih deset let je počivala nekje v zadnjem kotu stare omare.
Po spletu naključij, je tistemu, tedaj seveda že zdavnaj ne več mulcu, prišla na ušesa prošnja olimpijskega muzeja. Na spletu je poiskal pravi naslov in napisal pismo v upanju, da mu po petindvajsetih letih dejanja ne bodo več šteli za greh. In mu ga res niso, saj mu je direktor muzeja že naslednje jutro odpisal: Poštovani gospodine, pa Vi ste nam je spasili …
Sarajevo, september 2010.
Zidovi, nadvozi, podvozi, izložbe in obcestni drogovi so bili od vrha do tal polepljeni s predvolilnimi plakati, iz katerih so smejoči se obrazi obljubljali med in mleko. Na sončen septembrski dan, teden dni pred novimi državnimi volitvami, ki so morda oznanjale konec enega in začetek drugega časovnega ciklusa, sem se rahlo vznemirjen pripravljal, da bom v naslednjih nekaj minutah tudi sam zaključil nek tretji, četrt stoletja trajajoč ciklus.
Taksist je z glavne ceste ob plitvi reki Miljacki zavil desno in po slabem kilometru ustavil pred velikim olimpijskim kompleksom Zetra. Izstopil sem, saj sta me tam že nestrpno pričakovala direktor olimpijskega muzeja in generalni sekretar olimpijskega komiteja BiH.
Živemu človeku se lahko vse zgodi. Tako je od genija do bedaka kot od grešnika do junaka s pomočjo usode očitno krajši korak, kot si mnogokrat domišljamo. Ampak v tem primeru je najvažnejše, da je po petindvajsetih letih ta resnična zgodba zaključena, olimpijska zastava pa nepoškodovana in na svojem mestu v muzeju.
Dušan Škodič