Iskanje Prekmandlca: Zadnje čase se kar dobro spogledujeva. Všeč mi je ta važič s plešo, ki štrli med Postojno in Vipavo.
Gradiška, Podraška in Šentviška Tura
Kaj vam o Nanosu lahko sploh povem novega? Novega težko, mogoče pa vas lahko le spomnim na kaj lepega. Zadnje čase se kar dobro spogledujeva. Všeč mi je ta važič s plešo, ki štrli med Postojno in Vipavo. Za seboj skriva planoto samega gozda, ki se proti severu spaja s Hrušico in Nadrtom. Nad Podkrajem se vzpne na Javornik, le-ta je že čisto blizu Trnovskemu gozdu, ... Tu imajo medvedje svoj mir. Žal jim je stike z južnimi sosedi odrezala avtocesta.
Kadar se vreme ne more prav odločiti, kaj bi, je Nanos prava izbira. Vremensko dogajanje ti je na dlani in turo lahko končaš kadarkoli; zgodilo se mi je, da sploh nisem izstopila iz avta. Ob mokri grožnji, preprosto obrneš. Predvsem je za take skoke primeren njegov južni rob, ki se prelomi v Zgornjo Vipavsko dolino. Nad Bregom se dvigajo vrhovi, ki nosijo imena po vaseh, kamor se iztekajo: Gradiška (793 m), Podraška (852 m) in Šentviška Tura (963 m). Poznane so predvsem po mnogih plezalnih smereh. Na današnjem izhodišču pod Gradiško Turo je nov kamp z vso pripadajočo infrastrukturo. Ob sončnih dnevih je veliko parkirišče premajhno za avtomobile vseh obiskovalcev.
Ta južni rob nam ponuja mnogo označenih in neoznačenih steza. Lepo jih lahko povezujemo v krožne ture različnih dolžin in težavnosti. Če pa imamo na razpolago cel dan, lahko obiščemo še Plešo (1262 m) in Vojkovo kočo.
Že na samem izhodišču nad Gradiščem lahko izberemo med smermi petih težavnostni: skoraj po ravnem proti cerkvici Sv. Nikolaja, položno navzgor čez Plaz (528 m), po zahtevni poti ali po Furlanovi zavarovani poti na Gradiško Turo, ter seveda po mnogih plezalnih smereh na rob. Če nam je to dovolj, se lahko vrnemo do Gradišča, Vipave, Vrhpolja ali proti cerkvici. Lahko pa nadaljujemo čez Sleme proti turistični kmetiji pri Abramu (Napis na Gradiški Turi nas vabi k Ježu, ker se tako na kmetiji sedaj pišejo). Prečkamo dve cesti, katerima lahko brezskrbno sledimo v desno. Tako kot cesta od Abrama (SPP Javornik – Nanos), obe vodita proti Pleši.
Poleg turistične kmetije je v kletki pravi medved. Lastnik, lovec, ima zanj vsa potrebna dovoljenja. Našel ga je kot zapuščenega mladička, ki sam ne bi preživel. Kako se počuti, nam pove njegovo obnašanje. Vedno sem ga iz usmiljenja opazovala le od daleč. Ob lepih dnevih, ko se tu tare turistov, ga vedno obkroža kopica gledalcev in smilil se mi je, ko je begal iz ene strani kletke na drugo. Toliko ljudi je zanj še vedno preveliko vznemirjenje. Kako dostojanstvena, velika in predvsem lepa žival je to. Moje teoretiziranje o najinem morebitnem ponovnem srečanju, te velikosti še zdaleč ni doseglo. V resnici sva se že videla, ko sem bila še otrok. Spomin na strašno veliko žival le ni plod otroškega pretiravanja. Ko sem ga zadnjič obiskala v tumorni soboti, je bil sproščen, prav veselo je čofotal v bazenu in dirjal v svojem, čeprav omejenem prostoru. Bila sva sama in pripravil mi je pravo predstavo.
Če si za potepanje nismo vzeli celega dne, se lahko na Gradišče vrnemo čez Plaz, mimo Šentviške Ture, ali po najdaljši, mimo lovske koče pod Strmcem (850 m). Povratek čez Plaz poteka nekaj časa po smeri pristopa, kasneje se držimo označene poti na desno. Proti Šentviško se od Abrama usmerimo čez travnike proti jugu. Dolina, ki jo prečimo, je prav obljudena. Kar nekaj hiš, obdelanih njiv in pašnikov. Pred obnovljenima Strgarjevima hišama je stara klesana »štirna«. Na njej je letnica 1832. V uri smo na prehodu med Konjem (871 m) in vrhom Šentviške Ture. Pod njim se pot spusti proti Podnanosu. Na izhodišče se vrnemo mimo cerkvice.
Če se vračamo mimo lovske koče, sledimo makadamski cesti proti vrhu Nanosa. Na prvem odcepu zavijemo desno mimo Šembijske bajte in po zlatih travah smo prav kmalu na robu pod Strmcem. Pohodimo staro pot za Podnanos, ki se, dobro shojena, serpentinasto spušča v Vipavsko dolino. Dvakrat preskočimo cesto in že smo pri koritu z vodo in bogatem smerokazu, kjer se priključimo prečnemu kolovozu proti Gradišču. Od lovske koče smo hodili po slovenski Jakobovi poti, na kar nas opozori školjka, vdeta na kamnu na razpotju. Tudi v Sloveniji imamo svoj Camino, ki povezuje cerkve Sv. Jakoba. Ta del preko Nanosa spaja tisto v Studenem s to v Podnanosu, od koder se nadaljuje na Štjak in proti Trstu.
Teh par trimarskih idej je le nekaj, meni znanih, poti na zahodnem delu južnega nanoškega pobočja, vzhodnejšega moram še raziskati. Iz vsake vasi na goro vodi pot. Na planoto se lahko tudi zapeljemo. Od stare ceste Vipava – Razdrto zavijemo na »Strado militare Mte Nanos«, kot je vklesano v kamen na odcepu. Strmo se zaje v pobočje Rebernic. Križišče poti na planoti je pri starodavni cerkvi Sv. Hieronima (1019 m).
Veliko lepih dni sem že preživela na Nanosu. Nanj so me vodile moje prve planinske ture. Od Javornika (1242 m) do Vojkove koče je 7 ur hoda in velik del po makadamski cesti? To niso ravno najlepši spomini, odrešilen je bil kakšen posrečen štop na povratku. Najbrž sem že takrat ljubila stezosledstvo, ali pa sem se mu zavezala ravno zaradi teh cest. Nanos me k sebi povabi konec maja in v juniju, ko so njegove prostrane travnate poljane polne cvetja. Najlepši pa je bil neke januarske nedelje pred leti. Z Urošem sva se na Plešo odpravila iz Razdrtega. Zaradi goste megle sva si skoraj premislila. Iz nje sva izplavala tik pod vrhom. Pogled je bil božanski.
Bližal se je večer. 
Na robu, ob Hieronimovi cerkvi, nas je vse zapozneleže ustavil prizor tonečega sonce, ki je goro spreminjal v škrlat. Nihče ni šel naprej. Stemnilo se je takoj ko je sonce zašlo in takrat nam je bilo vseeno, da smo se potopili v meglo.
Osvajanje njegovih gozdnih površin mi ne gre tako dobro od rok, rad se poigrava z menoj. Ob vseh cestah in njihovih križiščih mi ni v pomoč niti zemljevid, niti kamenčki, še manj drobtinice. Zaupam le označenim potem in GPS napravi.
Na njegovem južnem obrobju v take zadrege ne bomo zašli, zato kar korajžno, burja nas bo pustila do roba, naprej pa se bomo z njo malo bodli.
Anka Vončina