Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Dolgo, s temnimi gozdovi poraščeno hrbtišče se na jugu kot pravcata sredogorska grmada pne nad Poljansko dolino in
... tam med Gorenjo vasjo in Škofjo Loko zastira spogledovanje gorjanskih Poljancev z ravninskimi, že skoraj barjanskimi Polhograjci (Pograjci, kot si sami pravijo) in Horjulci. Ta razprostranjena hribovska »kolobocija«, kjer njeni vrhovi le dvakrat sežejo več kot tisoč metrov visoko, je čudežna pokrajina, prežeta s starodavno zgodovinsko patino in prepojena s kulturnim utripom, vsa zasanjana v svoji naravni minljivosti in hkrati polna pristne človeške živahnosti, ki jo na široko razdajajo razprostranjena kmečka gospodarstva na blagih slemenih tega, sicer strmega sveta. Je kaj čudnega, da je kmečki sin iz teh krajev, pisatelj Ivan Tavčar, namenil tem krajem veliko čutečih, vznesenih besed in s povestjo V Zali povedal, kako skrivnostno lepo zna biti na teh holmih nad Gorenjo vasjo, Polhovim Gradcem in Horjulom.
Tudi naša starodavna Zala, pravi pisatelj, se je zbudila iz dolgega zimskega spanja. Brstje se ji odpira po bukovih šumah, tako da so vsako jutro nje vrhovi bolj in bolj zaviti v svetlo, prvopomladno cvetje. In vsako jutro se prebudi v tem zelenju brezštevilna tolpa krilatih pevcev, ki so v Zali trpeli lakoto in mraz v dolgi zimi, ali pa se ravnokar povrnili s toplim jugom v kraj, kjer so nekdaj spomladi nosili svoja gnezda. In tako, še pravi pisatelj, oživi ves roj, oživi veja za vejo, povsod vse prepeva, vse žvrgoli in kliče zlato sonce z nebeške postelje, kjer leži le predolgo. No, tokrat, v teh zgodnjih marčevskih dneh, je tega ležanja že dovolj, vendar le za ta naša skromna sredogorja, visoke gore so še vedno zasute s snegom tako, kot že dolgo doslej ne. Zato stopimo nekam, od koder ni prav daleč do Tavčarjeve Zale in ne predaleč iz Poljanske doline ali iz krajev nad Polhovim Gradcem in Horjulom.
Pasja ravan (1029 m)
Teh krajev, kamor se zlahka tudi pripeljemo, je veliko, vendar se Pasji ravni po cestah najbolj približamo na Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem, na Bukovem, Kovskem in Valterskem vrhu nad Poljanami v Poljanski dolini in zaselkih okrog Lučin nad Gorenjo vasjo, a to nikakor ni nagovor tistih, ki raje in rade volja vzamejo pot pod noge. Zato naj tokratni namig velja njim.
Najbolj pohodniška in z najmanj hoje po asfaltu ali makadamu je pot s sotočja Male in Velike Božne v grapi pod Polhograjsko goro, ki skoznjo pelje cesta iz Polhovega Gradca v Črni vrh. Prav od sotočja, s cestnega mostu čez Malo Božno, se zagrizemo strmo v breg, po dobrih stotih višinskih metrih pa se pobočje začne zložneje vzpenjati proti vrhu prve izrazitejše vzpetine na naši poti, Velikega hriba (815 m), na katerem že stopimo v razprostranjen zaselek Smolnik in pri eni njegovih vzhodneje stoječih kmetij stopimo na lokalno cesto in po njej pridemo do že omenjene glavne ceste iz Polhovega Gradca v Črni vrh. Neprijetni hoji po asfaltu se lahko izognemo nekoliko bolj pustolovsko višje zgoraj, po kolovozu, ki nas mimo Vrhača pripelje na sedlo med Mlako (914 m) in Pasjo ravnjo, kjer je tik nad kmetijo odprtih vrat Pri Koširju stičišče cest iz poljanskih in polhograjskih globeli.
Od tod na naš vrh, ki je zaradi posegov nekdanje jugoslovanske vojske že desetletja predvsem temeljito razrita ravan (po zadnjih meritvah menda ni več višja od Tošča, 1021 m, in tako le-ta postaja najvišji v Polhograjcih?) ni več daleč, komur pa ni do hoje po cesti, vse tja do odcepa zaznamovane poti na vrh, jo bo ubral s sedla kar po brezpotnem grebenu, skozi bukov gozd, dokler ne bo visoko pod vrhom naletel na rdeče bela znamenja. Tam zgoraj se bo zaman oziral za pravim vrhom, se bo pa lahko ob od daleč vidnem kažipotu začel odločati o kakšnem novem pohodniškem podvigu. Morda do Sivke nad Lučinami, do Bukovega vrha nad Poljanami, ali pa kar po znani partizanski poti s Pasje ravni prek Blegoša in Ratitovca v Dražgoše.
Več o vsem tem razgibanem svetu preberite v knjigi Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000) in poglejte na zemljevid Polhograjsko hribovje 1: 25.000.
Mitja Košir