»Naredite si zasilni bivak, kaj pojejte in popijte, če imate s seboj. Reševalci pridejo kmalu po vas.«

Četrtkova zgodba

Peca

Tri ure plesa na Veliki glavi

Barbara že spet ugovarja: »Zakaj se ji ne bi mogla izogniti? Zakaj ne?«
Pravim samo zato: nobena pot ni boljša od druge. Vsaka uči drugačno lekcijo.
Barbara Ann Brennan, Prebujajoča svetloba

Postajališče Tivoli. Pri okenskem okviru stare in polne gomulke topo bolščim v mimobežno Rožno dolino. Berem sMs: »Vse tako kaže, da boš moral nekaj zamenjati. Ali dan v tednu za tvoj hobi, ali pa kar hobi sam. Kaj meniš o plesu? Prijeten in varen hobi pa še Gustl bo vesel?« (poslano 11:03 17 nov). Še nobenemu nisem omenil, da sem včeraj na Peci plesal tri ure. Odkar sem se vrnil domov, je minilo dvanajst ur. V kupeju je vroče in ljudje so napeti. Večkrat ujamem besedi punca in kri. »Oprostite, kaj se je zgodilo?« »Čez peron je šla v trenutku, ko je pripeljal dolenjec in ji peljal čez noge.« Strese me. »Zgodilo se je pred našimi očmi. Čakali smo na policijo in rešilce, da so jo odpeljali. Zato imamo zamudo.«

Prepričan. »Kam greš danes?« Neomajno odločen sem. »Na Peco.« »Nisi pozen za tako daleč?« »Tole hočem končati, preden grem.« Po tipkah tipkovnice udarjam močneje. »Na vzhodu je še lepo.« Prišel je čas za spremembe. »Pred petimi leti sem v gore hodil na petke, zadnje štiri leta na četrtke. Za letos se zdi, da so bile najlepše srede. Tale četrtkov izlet moram spremeniti, samo ne vem kako. Iti na turo, biti na nekem vrhu petnajst pred sedmo in se javiti na DUR, pisati o vsem skupaj – vse je postalo preveč prepleteno.« Mine še četrt ure. »Živijo. Grem.« »Tam boš šele ob štirih.« Kaj pa ona ve…

Zapora. V Kamniku so zabiti z oblaki. Lepo. Potujemo v isto smer. Pred Kranjskim Rakom pripeljem do cestne zapore. »Počakati boste morali. Prihaja tovornjak s peskom.« »Koliko časa bo trajalo, kakšne dvajset minut?«»Ja.« »Tule pa krepko vleče.« »Že cel teden je táko.« Naredim posnetek. Pristopi nadzornik. »Ste novinar?« V obraz je trši kot prej. »Ne, ne. Samo še teh se manjka, haha. Grem na izlet.« Ne verjame. Med čakanjem menjam preobleko. Ko me vidi v gorski opremi, se mu ponovno omehčajo poteze obraza. Dočakam trenutek, ko si pomahamo. Zaradi zapreke na poti sem še vedno izbral drug cilj. Ura kaže, da je vrh je še vedno v igri.

Ob 16ih. Ustavim pri Florjanu. Sredi žive skale je Matjažev obraz videti mrk. Že prej sem večkrat ustavil in slikal oblake. Že drugi pes stoji danes na cesti. Tudi oni v Podolševi je opazoval in nekoga pričakoval. Odprem šipo. Pes nasloni tace na okno. Ko mi na dlaneh pusti vonj dlake, z repom pomaha v pozdrav. Maja je imela prav – točno štiri je, ko zaklenem avto. Na zelo strmi poti izdatno pomagajo palice. Čez pol ure se vrne v spomin: zemljevid sem pozabil v avtu. Zakaj sem včeraj dal iz nahrbtnika kompas, tudi ne vem. Med zamiranjem dneva oživljajo skale v pobočju. Dobro mi gre.

Na začetnem delu poti iz Tople na Knepsovo sedlo

Rutina. Vem, kaj bom povedal po telefonu. Gora od daleč nima izrazitih oblik. Njeno lepoto se opazi šele čisto od blizu; ko si na njej. Nazaj grede bom moral avto močneje pognati, sicer bo čas vožnje daljši od hoje. To pa ne gre, kaj ne? Bližam se dnu tekočega pokrova. Prihaja čez Grintovce. Za pasom me nekaj neprijetno tišči. Aluminijasto stojalce fotoaparata je, za hitro rabo daljših časov osvetlitve. Neprijetno močan in hladen sunek vetra pridrvi z gore. Od kje se je vzel? Ne bo me odvrnil. Protivetrni brezrokavnik postane premalo. Razmotam drobno zvit anorak. Kazalcev na uri ne razločim več, a pot še razpoznam.

Drug svet. Obstrmim. Koliko metrov daleč vidim s svetilko, dva ali tri? Preverim občutek za orientacijo in možnost povratka. Vse je pod kontrolo. Pot se razloči. Piš se okrepi. Po travi megleno zabrisanih obrisov stopim pred dvojno tablo krajinskega parka Topla. Samodejno stopim nekaj korakov nazaj. Če bom znal najti v dolino. Daleč sem in časa imam še dovolj. Ni se mi še treba vrniti. Določim smer, v katero se bom vrnil. Točno pravokotno na postavljene table. Naprej gre dobro uhojena pot. Velike markacije so slovensko rdeče in avstrijsko zelene. Nekaj malega višje od dva tisoč metrov je klima veliko drugačna.

Izgubljen stik. Spet premišljujem o tistih nekaj dolenjskih družinah. Kako se nekdo zadnja dva tedna igra z našimi čustvi. Teren se zravna. Potka nima več oznak. Še vedno sem se vrnil poiskat oznake. Danes mi ni mar zanje. Dokler se ne zarinem v borovje. Na desni nepričakovano ni najti prehoda. Tole ni dobro! Mobilnik iz nahrbtnika dam nemudoma gret žep hlač. Posvetim na uro. Še je čas, da se javim z vrha. Pretipam se skozi prehode v borovju in stopim na neizrazit vrh. Zakrožim po travah. Ni ne oznak, ne poti in ne tabel. Ni občutka za smeri neba. To ni Kordeževa glava! Kaj zdaj?

Peca od Florjana

Mišnica. Na katero stran je sedaj Slovenija in na katero Avstrija? Lahko grem celo v napačno državo, ne samo v nepravo dolino. Ne pokličem na DUR, kot sem nameraval le pol ure od tega. Naj poročam, kako sem se izgubil? V trometrskem soju kroga svetilke se na vse strani vidi enako. Ugasnem lučko, se uzrem v nebo, premerim gosti zrak okolice in poskusim pokukati vase. Prisluhnem. Kot bi postajal šum vetra vse bolj ubran. Saj to je melodija o straneh neba! Odločno stopim v smer, kjer pričakujem rešitev. Kmalu se na tleh belo zasveti obmejni kamen. Smeji se mi, ker sem pravilno določil našo stran gore!

Mejni kamen. Za nekatere dve šestici ne pomenita nič dobrega. Dobro, da niso tri. Dvakrat poskušam po meji naprej. Na vrsti so poskusi nazaj, proti Knepsovem sedlu. Vsakič me ustavi borovje. Že hočem stopiti med veje, ko se zaslišim - Ne seri. Če te veja udari po obrazu in po očesu, lahko izgubiš lečo. Ne bi bilo prvič, bilo pa bi zadnjič. Ali ti bo izbilo na tla lučko, se zatakneš z nogo in poškoduješ. Tričetrt ure sta brez haska odtekala čas in energija. Vem - planota na vrhu je obdana s strmimi in prepadnimi stenami. Tu bom moral obstati. Spet iščem mejnik. Celo z dvema šesticama mora biti pravi ključ do rešitve. Oblečem rezervo in rokavice zamenjam za suhe. Načnem velik jabolčni zavitek in čutaro mlačnega čaja.

Cincanje. Pokliči na pomoč. Se mi bodo smejali. Smeh je zdrav. Mi bo kdo privoščil. Naj ti privoščijo. Bolje, kot da ti odrekajo. Bo kdo rekel – našel je, kar je iskal. Morda boš res našel, kar iščeš. To bo spremenilo moje četrtkove izlete. Saj si že nekaj časa tako hotel. Od začetka jeseni. Ampak ne na tak način! Na kakšen pa? Zakaj si potem vse skupaj prepustil naključju? Ne dobim našega signala. Pojma nimam, kako iz avstrijskega omrežja klicati slovensko pomoč. Poskusim 00386112. »Rufen sie bitte direkt numer…« Kličem Gustija. »Naj te zjutraj ne skrbi, ker me ne bo v službo. Na Peci sem in ne znam dol. Bivakirati bom moral do jutra.« »Pa si prepričan, da boš zmogel? Noč je dolga.« Spet cincam. »Veš kaj. Prosim te, če ti pokličeš 112 in jim daš mojo številko. Jaz jih ne morem oziroma ne znam.«

Kamnita glava ob poti

Dogovor. Glas iz slovenjegraškega operativnega centra je topel in zelo prijazen. Nobenih vprašanj, kaj sem počel, da sem obtičal na gori. Nerodno mi je klicati na pomoč reševalce. »Noč je zelo dolga in hladna. Bolje je, da pridejo po vas.« Strinjam se, kako da ne. Kot papagaj kokodakam besede »pri mejnem kamnu številka 66«. »Naredite si zasilni bivak, kaj pojejte in popijte, če imate s seboj. Fantje bodo ob ?-ih pri vas.« Nobenega drugega več ne kličem, da brez potrebe ne bi koga skrbelo. Sem uporabil besedico prosim? Ne spomnim se, da bi jo.

Čakanje. Omotam se v folijo in uležem pod mokre in debele veje borovja. Veter, mokrota in hlad. Na tleh ni signala. Izklopim mobilca in čelno svetilko. Ko začne zebsti, poskušam izklopiti občutek za mraz. Pogledam na uro. Niti pol ure ni minilo. Poskušam izklopiti občutek za čas. Bi znal izklopiti občutek utrujenosti? Mišice leve noge poskušajo začeti trdeti. Tako ne bo šlo. Vstanem in začnem migati. Izvem, da so me klicali. »Ko bomo na gori, se bomo iskali s klicanjem.« Tacanje počasi spreminjam v lahen ples. Najboljši efekt je z najmanj porabljene energije. S slino poskušam navlažiti od vetra izsušena zrkla. Začutim, kako prijetno zavetje so tile borovci. Na tem kraju celo veter piha prijazneje. Vsaka nova ura mine hitreje.

Glasovi. Z vetrom prileti žvižg. Slišati so blizu in iz smeri Knepsovega sedla. Mine nekaj časa. Kaj, če so šli mimo? Kličem. »Zares je nekdo enkrat zažvižgal. Z vrha gremo sedaj proti Knepsovemu sedlu.« Ponovimo žvižganje in veter prinese zvok ponovno z zahoda. »Da nisem slučajno na drugi strani Kordeževe glave?« »Ne hodi nikamor, da se ne zakomplicira vse skupaj.« Vseeno naredim sprehod do golega vrha, če bi zagledal premikajoče se lučke. Kje neki! Na mehki travi brcnem v kamenček. Ta gre z menoj, za spomin. Na mestu, kjer sem večji del čakanja preplesal, se ponovno počutim zelo dobro. Občasno na vso moč piskam na prste in svetim v meglo navpično nad glavo.

Tista kamnita glava ob poti malo drugače

Rešitelji. Lučke se komaj opazijo. Pograbim palice in stečem tistih nekaj korakov. Trije reševalci in pes. Pozdravim in jim čestitam. Nekaj minut pred enajsto je. »Dober večer.« To je že četrti glas. »Ja, koliko vas pa je?« »Šest,« reče peti. Pa so le tri šestice na tem mestu... S seboj so prinesli vedrino. »Od kod si?« »Iz Ljubljane.« »Si šel zjutraj od doma?« Kaj naj odgovorim, da ne bo laž? »Ne. Veliko kasneje.« Z gps-om so po poti mejašev napredovali od kamna do kamna. Pes ima od močne vlage mokro in mrzlo dlako. Videti je zadovoljen. »Kako mu je ime?« »Brina.«

Nočni pohod. »Gremo naprej, proti Knepsovem sedlu.« V gosjem redu se spuščamo po znanem, vendar nerazpoznavnem terenu. Ha, tu sem že večkrat poskušal, po moje ne uspemo... Ni primerno, da karkoli rečem. Oni so me poiskali, sedaj oni vodijo in oni imajo besedo. Moje mnenje danes ne šteje več. Prehoda ne najdejo. Naredijo kratek posvet. »Vrnili se bomo po isti poti, kot smo prišli.« V takih pogojih hitreje drobiti korakov ne zmorem. Kako to vedo? Eden izmed reševalcev vseskozi gleda na moje korake: »Tule pazite, ker se lahko zdrsne globoko.« V tolikšni jati reševalcev me ne skrbi, kam me pripeljejo.

Topa glava. Postanek pred zadnjo strmino. Iskrenje vžigalnikov in puh dišečega dima veter takoj odnese v meglo. Po rokah zaokroži vrečka s študentsko hrano in tablica čokolade. Izvlečem ostanek jabolčnega zavitka. Vem, da bi se gospodarja spodobilo vprašati, če ji smem dati košček. Simpatično dobre volje je. Kako pravijo - kakršen pes, tak gospodar? Kratko stopimo po pravi, markirani poti in se ponovno ustavimo. »Deset metrov na desni je vrh Kordeževe glave. Hočete gor?« Obstanem. Uf! Sedaj moram še misliti, kaj to pomeni. Ali ni to samo po sebi umevno? Reševalci za mano samodejno stopijo mimo te prepihane glave bolj topih misli. Železje na vrhu se pojavi že po nekaj korakih.

Nebo je na sliki veliko presvetlo za konec mraka

Sestop. »Dobili so ključ od koče. Zakurili bodo in skuhali čaj.« Z izleti spolirani podplati kar poplesujejo po skalnati poti, prekriti z žledom in ponekod opremljeni z drsljivimi koreninami. V meglo izdihana kondenzirana sapa dodatno zamegljuje pogled. Začenja se rahlajti mala otrplost občutkov. Spet oživi utrujenost. Nov postanek za nosače težkih bremen. Ujamem posamezne besede kot so odprava, težki nahrbtniki, Himalaja in Everest. Objem svetlobe popusti in nad dolinami, polnimi lučk, prevlada tema. »Tamle je Črna, zadaj sta Šoštanj in še naprej Velenje. Na levi je…« Ob imenovanju krajev je čutiti dih toplih domov. Kam nadaljujemo mimo zatemnjene koče? Nekoliko nižje stoji bivša karavla.

Počitek. Prva skodelica vročega čaja počasi prodira v zlepljen želodec. Sedaj jih je že deset. Eden poroča po radijski zvezi. Dva se pogovarjata, ali bosta šla na jutranji šiht. Preostalo jima je le malo noči. Z drugo skodelo sladke tekočine se malo posilim, tretja pa že zlahka steče po grlu. Dom je še daleč. Čas je za popis osebnih podatkov. »Si poklical domače?« »Ne.« »Dobro. Tako jim nisi naredil skrbi.«. Nekaj energije, ki kroži po kamri, se naseli tudi vame. Štirje, ki me bodo peljali v Toplo do avta, bodo šli spat še pol ure kasneje.

Zvonček za srečo. »Tamle je kapelica. Si pozvonil na zvonček?« »Kakšen zvonček?« »V kapelici je, nanj se pozvoni za srečo.« »Ne, nisem zvonil. Če bi vedel zanj, bi gotovo pocingljal. Bom pa sedaj.« »Ti ni več treba. Srečo si že imel.« Nič ne rečem. »Boš lahko peljal? Premisli, če ne bi bilo bolje prespati kje tukaj.« Oči so se razbolele. Ko bom dal ven leče, jih kmalu ne spravim notri. Vem to. »Moram domov. Bom zmogel.« »Najhitreje ti je čez Šoštanj in Velenje.« »Nazaj grem po isti poti. Ovinki me bodo držali budnega.« Počakajo, da se preoblečem v suho obleko in skupaj odpeljemo.

Zajec in mačka. Vozim kolikor mogoče hitro. Dokler še traja občutek moči, zbranosti, zbujenosti, in bistrosti. Pokrajina, skrčena na snop avtomobilskih luči, je kot izumrla. Na gorenjski strani Kranjskega Raka začne vpliv Pece popuščati in veke postanejo težje. Odprem okno in se sklonim naprej. Mengeš je dolg in prazen. Tabla Trzin. Mile oči krasnega belega zajca se zasvetijo v soju halogenske svetlobe. Neham zavirati na vso moč in pogledam nazaj, če sem ga zbil. Srečo sem imel, srečo. Ker bi malo trpel, če bi ga zbil. Doma poskušam zaspati. Pri Ani (izvem kasneje) poslušajo sporočila, ki sem jih pred časom puščal na telefonski tajnici. Predvajanje je vklopila mačka.

V reševalni akciji so sodelovali: Milan Plesec s psom Brina, Rajko Robnik, Jože Svetec, Miran Kaker, Peter Naglič, Nenad Čmarec, Hubert Enci, Karel Ritonja, Milan Golobinek, Jure Mavrič in še Franc Telcer, Oto Čigovnik, Ivan Plešnik.